Žičniki, kot žeblje poimenujejo slovarji, nastanejo iz jeklene žice, ki je speljana skozi zaporedje valjev, ki jo zravnajo, na koncu jo nož na eni strani oblikuje v konico, na drugi pa kladivo v ploščato glavo. Ceneni gradbeni žičniki, ki jih na kilogram kupujemo v tehničnih trgovinah so izdelani iz jekla, zato so občutljivi za rjavenje, a imajo odlično natezno trdnost in se v nasprotju z vijaki ne zlomijo. Za svoje projekte lahko poiščete tudi žeblje iz nerjavnih materialov.

Z manjšimi žeblji se dela hitreje

Velikost žeblja se nanaša na njegovo dolžino in premer. Dimenziji gresta z roko v roki, kar pomeni, da moramo pri izbiri žeblja upoštevati, da so daljši žeblji vedno tudi večjega premera. Kljub temu pri iskanju primernega žeblja najprej pogledamo na njegovo dolžino – po pravilu naj bi žebelj pri večini opravil zabili skozi zgornji kos lesa v spodnjega tako, da se žebelj v spodnji les zabije približno tri centimetre. Za pritrjevanje 20 mm desk na tram bodo po tem pravilu primerni žeblji z dolžino okrog 50 mm. Če les, na katerega pritrjujemo deske z velikimi dimenzijami, to omogoča, lahko uporabimo tudi daljše žeblje, a s tem pridobljena boljša pritrditev prinaša tudi težave, zato svetujemo, da se ne uporabljate po nepotrebnem večjih žebljev. Daljše in debelejše žeblje zabijamo počasneje, večji premeri pa predstavljajo nevarnost za pokanje lesa. Če uporabljamo dolge žeblje, ki pri zabijanju pogledajo skozi les na drugi strani, konico s kladivom potolčemo tako, da se uleže vzporedno z vlakni in se v celoti skrije pod površino lesa.

Kladivo je naše prvo orodje

Kladivo je najbolj osnovno ročno orodje in z njim se pogosto srečamo že kot otroci. S pravilno tehniko udarjanja, ki jo razvijemo skozi leta, preprečimo zvijanje žebljev, udarce po prstih in poškodbe na lesu. Prvo pravilo je, da kladivo držimo na koncu ročaja in ne na sredini. Udarci imajo tako večjo natančnost in moč, sila udarca pa izhaja iz teže kladiva in ne iz naše roke. Roka naj se giblje v komolcu, zapestje naj bo mirno. Manjši žeblji zahtevajo lažja kladiva, veliki žeblji pa težka. Če imamo na izbiro več kladiv, ni težko izbrati nalogi primernega. Zares uporabno kladivo za najbolj raznolik nabor nalog pa mora biti izbrano bolj premišljeno. Težko naj bi bilo 600–800 gramov, zadnja stran glave z razcepom naj bo le zmerno ukrivljena. Razcep omogoča puljenje žebljev in je uporaben tudi kot vzvod pri razdiranju lesenih konstrukcij. Bolj ukrivljen razcep (utor) je namenjen predvsem za puljenje žebljev, saj je z njim skoraj nemogoče ločevanje drugega zbitega lesa. Za univerzalno uporabo zato poiščite manj ukrivljene razcepe, pri puljenju žebljev pa pod kladivo podložite kos lesa. Spodnji les boste zaščitili pred sledovi puljenja, pa tudi vzvod bo močnejši.

Pri univerzalnem kladivu priporočamo gumiran ročaj, ki absorbira vibracije in ima dober oprijem, da nam kladivo pri delu na lestvi ali drugih težje dostopnih mestih ne bo padlo iz rok. Udarna površina kladiva naj bo gladka in ravna, saj se zareze pri zaključnih udarcih sicer prenesejo na les in kvarijo končni videz. Uporabna je tudi zareza z magnetom na sprednjem delu; vanjo namestimo žebelj, da začnemo začetno zabijanje brez uporabe dveh rok. Najbolj je koristna takrat, ko zabijamo žeblje s stegnjenimi rokami in bi bilo držanje žeblja z drugo roko nepraktično.

Ukrepi proti pokanju lesa

Pokanje ali cepljenje je nepopravljiva napaka, ki je lahko znak uporabe žebljev s prevelikim premerom. K pokanju so bolj nagnjeni suhi in tanki kosi lesa, še posebej pogosto je pri zabijanju žebljev na robu obdelovanca. Ker se temu med delom ne moremo vedno odpovedati, lahko pokanje lesa preprečimo z različnimi tehnikami. Najbolj zanesljivo je vrtanje vodilnih lukenj, ki naj bodo milimeter ali dva tanjše od žeblja. Manj učinkovito, a bistveno hitrejše je mazanje žeblja z milom ali voskom, zaradi katerega je trenje pri zabijanju manjše. Proti pokanju pomaga tudi, če konico žeblja nekoliko potolčemo, da je bolj topa. Tako pri prodiranju skozi les konica vlakna drobi in ne deluje kot zagozda, ki odriva material.

Z žebljem ali vijakom?

Med žeblji in vijaki je veliko razlik. Žeblji so pri pritrjevanju v prednosti pred vijaki takrat, ko želimo delati hitro in z malo orodja. Žeblji imajo dodano vrednost tudi pri bolj prestižnih izdelkih. Pri izdelavi masivnega pohištva ali manjših mizarskih izdelkov uporaba žebljev namesto vijakov govori o vloženem trudu in znanju. Na drugi strani je glavna prednost vijakov trdnost stika in uporaba v začasnih konstrukcijah, saj jih z vijačnikom lahko zelo hitro razdremo. Način pritrjevanja, ki bi bil primeren v vsaki situaciji, ne obstaja. V določenih primerih je vijačenje edina možna izbira, včasih velja nasprotno in so v prednosti žeblji, še največkrat pa bomo pri ljubiteljskih projektih potrebovali kar oboje.