Leto 2020 je nepredvidljivo. Svet se odpira, svet se zapira. Danes smo na plaži, že jutri čistimo bazen. Leto 2020 bi najraje pozabili, pa ga sploh še ni konec. In kot da ne bi bilo vse skupaj že dovolj težko in naporno, so povrhu odpadale največje filmske premiere. Človek bi ob vseh preglavicah čas najraje zavrtel nazaj. In prav to stori Tenet. Dobesedno. Enajsti celovečerec režiserja Christopherja Nolana, ki so ga prestavljali vse od julija, potrdi dvoje. Da, Christopher Nolan se v svojih filmih zelo rad ukvarja s časom, in da, Christopher Nolan je tokrat konceptualno presegel samega sebe. Veliko peščeno uro, to gibljivo podobo negibne večnosti, ta človeku nedoumljivi čas, je obrnil na glavo.

Nolanova bondiada

V Nolanovem vohunskem trilerju, njegovi različici bondiade, v kateri črni Bond pije dietno kokakolo, teroristi namreč nimajo nekakšnega jedrskega ali kemičnega orožja, temveč se igrajo s časom samim. To ni zgolj še ena tretja svetovna vojna, to je »hujše od jedrskega holokavsta«, slišimo. To je inverzija: ptice letijo nazaj, pištole lovijo krogle, avtomobili so prestavili v vzvratno, Janša je Hojsovo odstopno izjavo položil nazaj na mizo, Pivčeva ni bila v Izoli, otroci so vse manj lačni, morja so vse manj onesnažena, skratka – čas teče nazaj. Kot bi Misijo: Nemogoče (1996) pomešali s kvantno fiziko, Tom Cruise pa bi tekel ritensko. Ljudje iz prihodnosti brišejo napake preteklosti, a s tem, ko brišejo naše napake, brišejo tudi nas same. Preprosto in kompleksno hkrati. Če vas ob tem boli glava, počakajte do ogleda filma.

Nolan, ki se pod filme, ki jih režira, podpisuje tudi scenaristično, je znova dobro opravil svojo domačo nalogo. Okej, veliko domače naloge iz teoretične fizike. A naj vas osnovna ideja o entropiji, ki poteka v obratni smeri, in številne pripovedne linije ne zavedejo. Pod kompleksno vsebino se skriva preprost filmski prevod: če so bili v Matrici (1999) prizori sprti s težnostjo, so v Tenetu sprti s časom. To je resda inteligentni Hollywood, a je še vedno Hollywood. In to je še vedno dobri stari Nolan. Britanski filmar, ki razume, kako tako zapletene koncepte prevesti v sliko. Ki univerzitetno fiziko preizkuša v vrtoglavih avtocestnih pregonih z audiji in saabi, velikih eksplozijah na letališčih in hitrih koreografijah, v katerih eni primikajo, drugi pa odmikajo pesti. In to brez digitalne čarovnije. Kdo pa še potrebuje posebne učinke, če lahko preprosto kupiš jumbo jet in se z njim zaletiš v duty free trgovino?

Fantastičen slog in revnost likov

Tenet je pač film, naročen za čas novega koronavirusa. Film, ki polni blagajne tudi v času napol praznih dvoran. Če vas je namreč zmedel časovni red prizorov v kultnem Mementu (2000), če ste se izgubili v sanjah Izvora (2010) ali pa vas je odpihnilo v Medzvezdju (2014), potem tudi tokrat računajte na večkratni ogled. A če boste morali za razumevanje palindromov in časovnih paradoksov risati miselne vzorce, po drugi strani za filmsko izkušnjo pri Nolanu ne potrebujete drugega kot v dvorano posesti svoje telo. Britančev nezgrešljivi avdiovizualni slog, na čelu katerega je treba izpostaviti direktorja fotografije Hoyta Van Hoytemo in skladatelja Ludwiga Göranssona, je namreč znova tu. In še vedno v samem vrhu industrije.

A to, da te Nolanov filmski jezik naravnost strmoglavi v kontekst filma, da industrijski tehno privija suspenz, da te nizki toni božajo po kosteh in da zaradi agresivnih zvočnih učinkov celo Američani podpisujejo peticije za podnapise – to že vse vemo. Toda pod vsemi temi bombastičnimi in matematično natančnimi sekvencami se skrivajo prežvečeni žanrski stereotipi in revni liki. Glavni junak se imenuje Protagonist in je Ciin agent, nasproti pa mu stoji ruski oligarh, ki ga ob 200-milijonskem proračunu igra Irec. Michael Caine se pojavi samo zato, da se pojavi, lokacije pa menjamo hitreje kot instagramske zgodbe. A bolj kot to, da je Nolan pozabil nasloviti žanrske običajnosti, se zdi, da se preprosto norčuje iz tropov vohunskega filma. Kar pa ne spremeni dejstva, da boste zaman iskali prepričljive človeške subtilnosti, zaradi česar liki pogosto izpadejo zgolj kot šahovske figure, zgolj kot figure v funkciji režiserjeve širše ideje. Palindrom, beseda povratnica, navsezadnje ni samo v naslovu, ampak je s tem v mislih zgrajen celoten film.

Nolanova hladna vojna je hladna kot ledena kocka, svet pa, da bi mu verjeli, potrebuje pristne odnose. Tenet je tako sicer res v marsičem žanrski presežek, a pod črto bolj mojstrska vaja v slogu kot nova mojstrovina.