Virus, proti kateremu (še) nimamo obrambe, je med nami in nič nam ne bo pomagalo, če se ukvarjamo s teorijami zarote in ne sprejemamo znanstvenih dokazov, ker številke, za katerimi so konkretni bolniki in umrli, govorijo same zase. Obolelim ni prav nič mar, kako je nastal novi virus in kako se je razširil po svetu. Ni moj namen prepričevati tistih influencerjev, ki zanikajo obstoj virusa ali minimalizirajo njegovo virulentnost (sposobnost povzročiti bolezen) in kontagioznost (nalezljivost). Je pa zanimivo, kako utemeljujejo svoja stališča, kljub temu da je ves svet na kolenih in trenutno na svetu ni nobene večje vojne, kot je ta.
Že v mirnodobnem času in še toliko bolj v izrednih razmerah, kot so množične nesreče ali klasične vojne, velja v zdravstvu drugačna organizacija (ali če hočete, sanitetna taktika) dela. Triaža in algoritmi odločanja so eden najpomembnejših organizacijskih ukrepov, da se lahko reši čim več življenj. Gre za razvrščanje bolnikov glede na stopnjo nujnosti in njihovo dolgoročno prognozo.
Naj naveden dva hipotetična primera. Enemu vojaku eksplozija odtrga nogo, nima pa drugih poškodb, drugi pa ima obsežno raztrganino trebuha in poškodbo notranjih organov. Komu najprej ponuditi prvo pomoč in nadaljnje ukrepe zdravljenja? Menda je jasno, da prvemu, čeprav je denimo starejši, ker mu lahko samo s prevezo uda rešimo življenje. Seveda pomagamo tudi drugemu, ki je mlajši, a bi bila za preživetje potrebna obsežna in zahtevna kirurška operacija, pri čemer je veliko vprašanje, ali bi je bil v izrednih razmerah lahko sploh deležen.
V času pandemije so na račun zdravstvenih delavcev kar deževale prav grozljive in šokantne obtožbe, čeprav smo bili brez pretiravanja vsaj v delovanju zdravstva v vojnem stanju, in sedanje stanje ni dosti drugačno od onega spomladi. Nekateri so kar tekmovali, kdo bo uporabil hujše izraze za, po njihovem mnenju, nekatere sporne odločitve, da o medijih niti ne govorimo.
V začetku marca so bile prazne postelje ter sprva pomanjkanje, kasneje pa tudi (pre)velika količina zaščitne opreme in (manj primernih) ventilatorjev, kar je bila tako kritizirana odločitev. Kar mene kot zdravnika najbolj skrbi, je, ali bo zdravstveni sistem zmogel obvladati naraščajoče število obolelih, ki potrebujejo bolnišnično, zlasti pa intenzivno zdravljenje bolnikov s covidom-19 in vsemi drugimi boleznimi, saj že zdaj deluje na meji zmogljivosti in od marca dalje v izrednih razmerah.
Tudi vsaka vojska ima vedno strateško rezervo od zaščitne opreme, orožja, municije ter ne nazadnje tudi hrane, saj nikoli ni mogoče predvideti, kolikšne bodo potrebe in koliko časa bo vojna trajala. V kakšno brezizhodno situacijo bi lahko zašli, če bi hospitalizirali vse, ki so bili le pozitivni ter niso potrebovali bolnišničnega zdravljenja, specifičnega pa tako ali tako še ni? Napolnili bi bolnišnice in potem bi z velikimi težavami (kar nekateri kritiki zlasti iz zdravniških vrst prav dobro vedo) vračali paciente v domače ali domsko okolje, kar je že v normalnem času velik problem, ker med hospitalizacijo pride do zapletov, od padcev in zlomov, hospitalizma, hospitalnih okužb in tako dalje. Kakšen problem je recimo odpustiti iz bolnišnice pacienta, ki je koloniziran z mrso ali drugimi odpornimi bakterijami. Da tega, da bi ogrozili druge bolnike, ki se takrat zdravijo zaradi drugih bolezni, niti ne omenjam. V biološki vojni gre dobesedno, pa naj zveni še tako patetično, za življenja tistih, katerih prognoza je vsaj po današnjih dognanjih medicinske znanosti boljša, in za maksimalen uspeh pri številu rešenih življenj z razmeroma majhnimi napori.
Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) določa, da je pacient upravičen do zdravstvene obravnave, če je ta po pravilih medicinske stroke potrebna in se upravičeno pričakuje, da bo pacientu koristna in so pričakovane koristi večje od tveganj ter obremenitev (12. člen). To je zakonito in tudi prav. V izrednih razmerah pa je situacija žal drugačna in dvomim, da je možno vedno ravnati v skladu z ZPacP, čeprav moramo skušati ravnati zakonito.
Velikokrat se je treba odločati hitro, brez cincanja in takih ali drugačnih soglasij. A ker odločitve verjetno niso vedno v skladu z ZPacP, so torej nezakonite, vendar so pravilne, če so le v korist večine, ki so pomoči potrebni. Očitki o pokroviteljskem odnosu zdravnikov so v takih razmerah popolnoma neumestni in žaljivi. Ne odločamo, kdo bo deležen zdravljenja in kdo ne, odločamo pa, kako in kje (lahko doma, v bolnišnici ali socialnovarstvenih zavodih). Zlasti pri nujnih bolezenskih stanjih ali akutnem poslabšanju kroničnih bolezni ni časa za razpravljanje o pacientovih pravicah, soglasjih o načinu zdravljenja ali njegovi opustitvi. Odločitve morajo biti hitre in ne more jih sprejeti nihče drug kot tisti, ki pacientovo zdravstveno stanje pozna, zato je zlonamerno podtikanje, da opuščamo zdravljenje samo zaradi osebnih okoliščin (predvsem starosti). Ne vem, kdo je še bolj poklican kot zdravnik, da presoja, kaj je za pacienta in posredno celotno skupnost prav. Tak način odločanja je v izrednih razmerah, v katerih se je znašel ves svet, uveljavljen pogosto na vseh ravneh zdravstvene obravnave že v mirnodobskem času. Ali naj odločajo politika, mediji, laična javnost? Lahko, ampak potem naj prevzamejo tudi odgovornost in vse posledice svojih odločitev.
Največ, kar lahko vsi storimo, je preventiva, vključno s karanteno, a to je najtežje, ker ko napuh vzbrsti, gre v kal slepota, ki v končni žetvi dozori do grenkih solz.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
