Interaktivna in izkustvena gledališka igra Skozi oči begunca je v minulih petih letih obredla Slovenijo, gostovala je tudi na Dunaju. Videlo jo je okrog 2000 mladostnikov, ki so bili v veliki večini gledalci na dosedanjih 60 uprizoritvah. A niso le gledali, ampak so se kmalu po začetku predstave prelevili v igralce, v begunce, ki na poti proti obljubljeni, a do njih neprijazni Evropi doživijo grozne izkušnje – kršitve človekovih pravic, sovražni govor, policijsko nasilje, hlad birokratskega aparata. Predstava, ki jo je režiral Jaka Andrej Vojevec, je pod okriljem društva Humanitas nastala kot odziv na »nehumano in sramotno azilno politiko trdnjave Evrope«. Dijaki in devetošolci, ki so si predstavo ogledali, so svoje vtise zapisali, zdaj pa je pred objavo že druga večjezična knjižica z njihovimi odzivi.
Soočenje z resnico begunske poti
Udeleženci predstave so med vživljanjem v izkušnjo beguncev doživeli marsikatero presenečenje. Ko so vstopili v igro, so dobili nove osebne dokumente, kartice z zgodbami beguncev iz Afganistana, Sirije, Iraka, Irana in Turčije, naknadno so dodali še zgodbo eritrejskega begunca. »Za eritrejsko zgodbo smo se odločili, ker smo na delavnicah v šolah ugotovili, da mnogi mislijo, da so begunci iz Afrike ekonomski migranti. Toda v Eritreji imamo podobno situacijo kot v Severni Koreji. S to zgodbo smo hoteli pokazati, da si lahko begunec, čeprav ne bežiš z vojnega območja. Sicer v evropskih državah Eritrejci večinoma dobivajo azil, v Sloveniji pa nič več,« je razložila avtorica idejne zasnove in koncepta Manca Šetinc Vernik in dodala, da je ta vidik še posebno pomemben zaradi položaja podnebnih beguncev, ki jih lahko pričakujemo v naslednjih letih in desetletjih, a ženevska konvencija naravnih pojavov ne šteje kot razlog za azil.
Potem ko gledalci ugotovijo, da so postali begunci, jih v roke dobijo tihotapci. Ti jim dajo cenene rešilne jopiče, ki se ob morebitnem brodolomu hitro potopijo, in jih napotijo na čolne, ki jih ob joku otrok premetava nevihta. Potem jih z vpitjem, grobimi besedami in usmerjanjem svetilk v obraz prevzame policija, ki ne dovoli, da bi lačnim in prezeblim pomagali prostovoljci. Kasneje se begunci, zdaj že prosilci za azil, soočijo z birokratskim aparatom. Takrat podobno, kot bi gledali, kako se vrti ruleta, čakajo, ali bodo dobili azil. Njihova usoda je odvisna od arbitrarnega odločanja organov evropskih držav, od tega, iz katerega države so prosilci za azil, včasih, kot je razložila Manca Šetinc Vernik, celo iz katere ulice prihajajo. Na koncu se mladostniki, ki takrat niso več igralci, ampak so spet gledalci, srečajo z begunci, katerih zgodbe so prebirali s kartic, in izvejo, da se je vse, kar so videli in doživeli, resnično zgodilo.
Pretresljivi odzivi
»Po eni strani so odzivi pretresljivi, po drugi pa katarzični, ker si zaradi njih lahko rečeš, da ti je nekaj le uspelo premakniti,« je Manca Šetinc Vernik povedala, kar potrjujejo besede dijakov in devetošolcev iz obeh knjižic. Po predstavah so sporočali, da prej niso razumeli, kaj se dogaja beguncem, a da zdaj razumejo, se zahvaljujejo, ker jim je predstava odprla oči, nekateri se ob tem spomnijo na begunske izkušnje svojih prednikov… Eden od njih je zapisal, da je občutil strah in nelagodje, čeprav le za 45 minut, in da si ne predstavlja, da bi tako živel več mesecev ali let. Druga je dodala: »Opravičila bi se vam za ravnanje, ki ste ga bili deležni kot begunci.« Tretji je pristavil: »Vsi pozabljajo na to, da smo bili tudi mi begunci.« Četrta je pripisala: »Po predstavi sem šele začela razmišljati o dogajanju in zdi se mi, da bi moral vsak predstavo izkusiti na lastni koži. Morda bi na tak način ljudje dobili več sočutja ne le do beguncev, temveč do vseh ljudi.«
