To ljudstvo je bilo od nekdaj zaničevano s strani vodstva klera, tujih politikov in domačih, tujcem prodanih duš. Vendar (in ravno temu v priklon) je ta narod spoštovanja vreden in domači politiki – radi ga morate imeti, ga ljubiti in spoštovati.

Ker pač evidentno velika večina aktualnih politikov in vodij strank vidi v ljudstvu le sredstvo za svoj preboj v parlament in kvazilagodno življenje, imamo takšno pat pozicijo, ki ne kaže, da bo jutri kaj boljše, ne temu ljudstvu in ne strankam in njihovim šefom – malim bogovom.

To ljudstvo je mnogokrat v zgodovini znalo reči: dosti nam je, razjahajte nas, silni tirani, in s skupnimi močmi smo postavili kolikor toliko sprejemljiv red. Ko je mera polna in preseže kritično maso, je narod učinkovit in uspešen, vendar v svojem večkrat naivnem verovanju v poštenost voditeljev zaide s svoje poti in prodani politiki nadaljujejo svojo raboto.

Iz preteklosti se lahko veliko naučimo in črpamo moč za bodočnost, vendar ne morem mimo dejstva, da se vedno najdejo priročni dušebrižniki, ki za svoj ali tujčev račun rahljajo moč in razsodnost posameznikov ter posledično tudi množice dobro in pravilno mislečih in usmerjenih. In to je rakava rana tega in tudi mnogih drugih ljudstev. Ni posameznika ali skupine ljudi, ki bi brezpogojno, pošteno in v dobro ljudstva krmarili domačo politiko.

Oblast in moč pokvarita marsikatero dobro idejo ali gibanje. Če temu dodamo še nevoščljivost, zavist in nagajanje, pa smo tam, kjer smo.

Dovolj sem star, da lahko rečem, da živimo dobro. Živeli smo dobro tudi prej, le da nismo bili toliko pogoltni na dobrine, denar in užitke.

Prepričan sem, da ljudstvo ne čaka mesije, ki bi ga peljal v svetlo bodočnost, čaka pa razsodne, verodostojne, odločne in domoljubne posameznike, ki niso v službi tujih interesov, od katerih dobijo le drobtinice.

Vse priznanje redkim posameznim politikom obeh spolov, ki so vsaj poskušali kaj obrniti na bolje, a so bili utišani, popljuvani in neupravičeno ožigosani.

Kljub tej mrakobi računam na volitve in razsodnost, ki jo ljudstvo premore, in vladavino prava, ki je nujen prvi pogoj za normalno, človeka vredno življenje. Računam tudi na medsebojno spoštovanje, razumevanje in podporo. Kar pomeni, da morajo določene stranke in njihovi veljaki stopiti izza svoji plank, na plano in se brez fige v žepu temeljito dogovoriti.

Namenoma ne omenjam moreče epidemije, ki omogoča drugačne procese vladanja, ki so jih sedanji oblastniki prikrojili po svoji podobi in potrebah.

Ampak na nebu je še vedno veliko svetlečih zvezd.

Branko Đukić, Straža