Mednarodna ekipa znanstvenikov iz Velike Britanije, ZDA in Japonske je visoko nad površjem Venere plin fosfin prvič opazila junija 2017. Potem ko je plin v objektiv ujel teleskop James Clerk Maxwell, ki stoji na Havajih, so marca naslednje leto opazovanja potrdili še s teleskopom v puščavi Atakama v Čilu. »Neverjetno, na Veneri smo povsem nepričakovano odkrili majhne količine fosfina,« je kozmični preboj komentirala Sara Seager, astrofizičarka in soavtorica študije s tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT). Upravitelj ameriške vesoljske agencije Nasa Jim Bridenstine pa je v ponedeljek na twitterju odkritje v oblakih Venere označil za zgodovinsko najdbo, ko govorimo o iskanju življenja v vesolju.
Fosfin in mikrobi
Kaj torej vemo? Fosfin je brezbarven vnetljiv plin, ki na Zemlji nastane le industrijsko ali ob pomoči bakterij, ki za preživetje ne potrebujejo kisika. Najdemo ga v močvirjih, kanalizaciji, tovarnah za predelavo gnoja, blatu ter na primer v črevesju jazbecev in pingvinov. V čisti obliki nima vonja, sicer pa zaudarja podobno kot česen ali pokvarjene ribe in je človeku zelo strupen. Uporablja se tudi kot pesticid in pri kemičnem vojskovanju. V praksi bi pred plinom, sestavljenim iz treh vodikovih in enega atoma fosforja, torej praviloma bežali, a ko so astronomi nanj naleteli več deset kilometrov nad površjem Zemljine sosede, so v znanstvenih krogih razumljivo zatulili alarmi. Pingvinov in tovarn na Veneri namreč ni.
Znanstveniki sicer na tej očki še niso odkrili mikrobov, a zaenkrat tudi izključujejo, da bi lahko fosfin v takšnih količinah nastal naravno preko neorganskega procesa na planetu. »Glede na to, kar trenutno vemo, obstoj fosfina kaže na obstoj življenja,« ocenjuje molekularna astrofizičarka s harvardske univerze Clara Sousa-Silva. Nekateri raziskovalci pa so medtem že podvomili v to hipotezo in opozorili, da bi lahko plin nastal v doslej nepojasnjenih atmosferskih oziroma geoloških procesih na Veneri. Pristaviti je potrebno, da tudi nazaj na Zemlji nastanek fosfina ni povsem jasen. »Zaenkrat o njem ne vemo prav dosti. Ne vemo, od kje prihaja in kako nastaja. Vemo samo, da so ponavadi tam tudi mikrobi,« je za New York Times pojasnil Matthew Pasek, geoznanstvenik z južnofloridske univerze v Tampi.
Peklenska Venera
In podobno kot buri domišljijo najdba plina, sam po sebi preseneča tudi kraj najdbe. Človeštvo je namreč v iskanju življenja zunaj Zemlje pošiljalo robote na Mars, s sondami raziskovalo Jupitrove lune in Saturn ter s pomočjo velikanskih teleskopov pogledovalo proti oddaljenim galaksijam. A medtem ko z vesoljskimi plovili brskamo celo izven našega osončja, drugemu kamnu od sonca znanstveniki v tem pogledu večje pozornosti zaenkrat niso posvečali. Zakaj? Odgovor je preprost. Venera je sicer res naša najbližja soseda. Res je tudi, da ji zaradi podobne mase in velikosti pravimo Zemljina dvojčica. A ime, ki ga je dobila po rimski boginji lepote in ljubezni, zavaja. Venero namreč obdaja gosta strupena atmosfera, nasičena z ogljikovim dioksidom in žveplovo kislino, na površju pa vsled tega temperature presegajo 460 stopinj Celzija, kar bi stopilo celo svinčenega moža.
Kljub peklenskemu okolju pa znanstveniki že od 60. let prejšnjega stoletja naprej ugibajo, ali bi lahko življenje obstajalo v oblakih 50 kilometrov nad površjem planeta, kjer se temperature spustijo tudi do zmernih 30 stopinj Celzija in je pritisk podoben tistim na Zemlji. Indic sedaj imajo, a ker je to območje oblakov tudi izredno kislo in v znanosti špekulacije ne držijo vode, se temeljite raziskave, ki bodo bodisi potrdile bodisi ovrgle obstoj življenja na Veneri, nadaljujejo. David Grinspoon s planetarnega inštituta v Arizoni pa kljub negotovosti pomena odkritja ne izgublja upanja: »Nadaljnje raziskave so sicer res nujne, a po drugi strani smo morda na pragu sploh prvega odkritja tujega območja življenja in – glej ga zlomka – odkrili bi ga lahko ravno na nam najbližjem planetu v celem vesolju. To pa je razburljivo!«
