Drugi fotografski projekt so portretni trojčki na temo »nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne govorim«. Spreleti me, kako nevede daljnoviden je bil navdih za ustvarjanje teh motivov. V času začetkov tega projekta niti slučajno nisem mogel vedeti, da bom v tako kratkem času tak svet gledal vsak dan, vsak trenutek, v živo. Prav neverjetno je, kako ljudje ignorirajo družbena gibanja, ki nam košček po košček jemljejo svet, v katerem smo živeli in se je zanj vsak zase boril, kakor je vedel in znal. Znanka mi je zadnjič zapisala, da ljudje hočejo mir in stabilnost, udobno, varno življenje, in se zato do zadnjega ne uprejo. Bojijo se sprememb in tega, kaj le-te lahko prinesejo. Enostavno nočejo vedeti in videti, da jim prav ta ignoranca najbolj spreminja njihova življenja. S fotoaparatom se danes lahko naključno postavim na ulico in večina mimoidočih bi lahko bila motiv za mojo razstavo fotografij. In da bo še huje: to bi lahko delal že zelo zelo dolgo časa.
Ignoranca nam je zadnjih trideset let prinesla voditelje države, kot smo si jih zaslužili. Volitve, ki naj bi bile izraz volje vseh državljanov, so postale tekma manjših skupin gorečih navijačev raznobarvnih strani v hramu tako imenovane demokracije. Ignoranti, ki sprejemajo igro, da namesto njih odločajo drugi, pa so tiho sprejemali vse igre lakote, ki so jih režirali ti večni samozvani predstavniki naroda. Oglašali so se le tisti redki, ki jim je ta vsakodnevna gledališka predstava navidezne borbe za ljudstvo neposredno stopila na rep, pa še takrat so se njihovi glasovi večinoma izgubili v poplavi populističnega vreščanja vseh strani. Vsak dan posebej se sprašujem, kaj bi se še moralo zgoditi, da bi se vsi ignoranti zbudili iz sna, v katerem si dopovedujejo, da življenje vendarle ni tako slabo. Kaj bo tista prelomna točka, ki bo pomenila dovolj veliko bolečino, da bodo ignoranti rekli: dovolj je.
V petek sem po dolgem času odšel v mesto, da bi vsaj od daleč pogledal, ali so se gledališke predstave in vodeni ogledi Ljubljane v vseh teh opevanih dvajsetih ponovitvah oplemenitili. Pozorno sem poslušal govorce in iskal iskrico energije, ki bi navdušila in predvsem navdihnila ignorante. Na žalost sem bil zopet popolnoma razočaran. Selektivno izbiranje vsebine in že videna scenografija pač ne more privabiti in predvsem prepričati ljudi, da je situacija tako huda, da bi se dvignili iz svojih udobnih foteljev ignorantskega življenja. Janez Janša ni več dovolj močan razlog. Predstave imajo le toliko gledalcev in navdušencev, kolikor so prepričljive v svojem sporočilu. Mlačen razhod brez bisa je dokaz za to.
Dragi ne-organizatorji protestov, dragi sledilci, predvsem pa dragi ignoranti: seznam vsebin, ki jih protesti naslavljajo, bo treba korenito spremeniti ali vsaj konkretno dopolniti. Vaš sovražnik že dolgo ni (samo) Janez Janša, ampak vsi, ki mu na eni ali drugi strani oportunistično prikimavajo. Eni zaradi vere v lik in delo, eni zaradi zavedanja, da so na robu političnega izumrtja, prav tako pa tudi tisti, ki si ob pomoči reguliranih vsebin določenih medijev in protestov prizadevajo prevzeti vzvode kontrole prestrašenega naroda v svoje roke.
Za vse vas imam že prvi predlog dodatne vsebine, ki pri zadnjih vratih srhljivo vstopa v naša življenja: novi zakon o nalezljivih boleznih… Ko se bo ta vsebina pojavila na ustih protestniških govorcev, bom verjel, da se nekaj vendarle spreminja. Morda je tudi čas, da se zamenja »moderator« tako imenovanih protestov, ki očitno navdušuje le skupino zvestih sledilcev in novih vsebin ni pripravljen izpostaviti.
Aleš Kravos, Ljubljana
