To, kar skoraj dnevno doživljamo, ni podobno dogodkom iz davnega leta 1683, ko je turški poveljnik Mustafa paša oblegal Dunaj. Tedaj se je vedelo, kdo napada in kdo brani Dunaj. Povsem jasno je bilo tudi, da bo Dunaj kmalu padel, če pomoč ne bo prispela od zunaj. Prav to se je zgodilo, saj je poljski kralj Jan III. Sobieski pred Dunajem porazil turško vojsko. To je pomenilo tudi konec širitve Otomanskega cesarstva v Evropo.
Opisani primer razkriva, da se je v (mračnem) srednjem veku vedno vedelo, kdo je osvajalec (sovražnik) in kdo se mu postavlja v bran. Danes v okolju parlamentarne demokracije ni več tako. Vse je obrnjeno na glavo. Sovraga ne najdemo zunaj obzidja, frontna črta je nedoločljiva in obrambni okopi iz zemlje in kamenja niso več v uporabi. Sovrag je tukaj, kar med nami. Najbolj šokantno pa je dejstvo, da naš aktualni sovrag nastopa legalno kot hibridna vladna koalicija.
Legalnost takšni (sovražni) oblasti, ki škodi večini prebivalstva, zagotavljajo tri parlamentarne politične stranke. To so SMC, DeSUS in NSi. Na zadnjih parlamentarnih volitvah 2018 so te stranke zbrale skupno 21,84 odstotka glasov. Danes bi po javnomnenjski raziskavi pridobile skupno le še 7,6 odstotka glasov. Tu se razkrije sprevrženost preživele predstavniške demokracije, saj vse do naslednjih volitev politične stranke pri upravljanju države delujejo na podlagi rezultatov parlamentarnih volitev. Najočitnejša je ta razlika pri stranki SMC, ki bi ji od doseženih 9,75 odstotka volilnih glasov leta 2018 volilci danes namenili le še 0,1 odstotka. In prav ta stranka je najtrdnejši (?!) člen hibridne vladne koalicije.
Naštete stranke upravičeno uvrščamo med politične kolaborante. Njim gre zasluga, da se legalno vzpostavlja sistem politične okupacije države, ki nas spremlja na vsakem koraku. Skrb vzbuja spoznanje, da od zunaj, kot v primeru obleganega Dunaja, ne bomo dočakali nobene pomoči. Kaj potem prinašajo vsakokratni petkovi protesti kolesarjev in pešcev? Zgolj jasna sporočila hibridni koaliciji, naj odide z oblasti. Odziv pa je ravno nasproten. Vodilna vladna stranka še bolj odločno in vztrajno s svojimi kadri zaseda vse pomembne položaje v državi. Koalicijske stranke le pasivno spremljajo takšno ravnanje stranke SDS. In kje je izhod?
Očitno so to le predčasne ali redne parlamentarne volitve. Neuspešna projekta političnih strank Pozitivna Slovenija in SMC opozarjata, kako se organiziranja nove napredne politične stranke ne smemo lotiti. Ponavljanje podobnega pristopa je vnaprej zgrešen projekt. Če ne zmoremo izpeljati zahtevnih opravil vzpostavljanja trdne politične stranke, ki bo služila pričakovanjem večine prebivalcev Slovenije, bomo morali ubrati drugo pot. Uporabiti takšno ravnanje, ki bo lajšalo življenje pod politično okupacijo in političnim nasiljem. Napredne politične zamisli, zapisane v dokumentih, so v družbeni praksi uresničljive le z načrtnim, zavzetim in dobro organiziranim ravnanjem.
Janez Krnc, Litija