Toda v drži »koga pa briga, s kom se družim« se ne skrivajo edino neodgovorneži, ki bi hoteli zaščititi svoje znance in prijatelje pred zoprnostjo karantene. Zato apeliranje ogorčenih zdravnic in zdravnikov na vest takih posameznikov ne bo veliko zaleglo. Ne bo namreč naslovljeno na tisto večino, za katero je omenjena drža porojena iz upravičene bojazni.
Bojazni pred kom, boste vprašali. Svojih epidemioloških spoznanj ne boste mogli obdržati zase. Zato je ljudi strah pred tistimi, ki širijo vladavino strahu in lomijo hrbtenico demokratični policiji. Ki silijo policijo, da nezakonito legitimira; da fotografira ljudi na mirnih demonstracijah; da fotografira nosilce transparentov. Kaj pa, če se je inficiranec družil s kom od prizadetih in bo s tem, da bo povedal zdravnikom, spravil te prijatelje v še dodatno stisko? Ali pa ima inficiranec kako ljubezen, za katero naj okolica ne ve? Še bolj verjetno pa bo prikril svoje istospolne stike, saj si od nove vladne zunanjepolitične orientacije lahko obeta najhujšega; od novih vladinih prijateljev iz dežele Radia Maria smo že dobili nespodobno povabilo, naj se odrečemo istanbulski konvenciji o zaščiti žensk; v isti deželi pa velja LGBT+ za hudičevo delo.
Ogorčenje zdravnikov bi se torej moralo spremeniti v apel, naj se poslovimo od vladavine strahu in opiranja na »iliberalne demokrate« ter obnovimo in poglobimo libertarno državo. Samo tako se bo povrnilo zaupanje, kaj povedati zdravnikom.
Božidar Debenjak, Ljubljana
