Pred dnevi sem z občudovanjem poslušal novico o odstopu irskega komisarja za trgovino. Ni se držal pravil karantene tako kot vsi državljani in je brez besed odstopil. Pri nas bi za tako malenkost zgolj zamahnili z roko. Kar poglejte naše politike. Mi z maskami, oni pa se sprehajajo naokrog brez njih. Se še spomnite švedske političarke, ki je predlani nemudoma odstopila, ko so novinarji odkrili, da je nevede uporabila službeno kreditno kartico in kupila otroku čokolado? Pred kratkim je odstopil Šinzo Abe, japonski premier. Dostojanstveno se je opravičil ljudstvu in cesarju, ker ni mogel izpolniti obljub, ki jim jih je dal. Osebna čast, zgled, spoštovanje drugih in pošteno opravljeno delo nekaj veljajo v deželah s pravo demokracijo.

Pri nas pa gre nekako po zakonih kvantne politike. Ta je podobna kvantni mehaniki, ki obravnava elementarne delce, ki so lahko celo na dveh mestih hkrati in se v mnogih primerih ne držijo popolnoma fizikalnih zakonov.

Policijski minister Aleš Hojs je odstopil in ni odstopil. Kljub odstopu pa policijo pridno ureja po mili volji, v maniri policijskega ministra iz časov znanih diktatur. Če ga vprašate, ali je menjaval in premešal skoraj vse kadre v policiji, vam bo ganjeno odgovoril, da tega pa on že ni naredil. To je storil generalni direktor policije, tega pa je on postavil, ker je kompatibilen z njim. Poleg tega ta direktor vedno razume, kaj je prav. Po Hojsovo. Predsednik vlade je pismo o odstopu ministra sprejel in ga ni sprejel. Sprejel ga je, pa ga ni odprl.

Vlada trdi, da je trenutno v Evropi in ni v jedrni Evropi. Tu je problem kvantnega stanja malo težji, ampak nam dobro kaže. Blejski forum je pokazal polnokrvno smer naše politike in se izkazal za zelo priročno orodje za spametovanje te »jedrne« Evrope. Ker na francosko-nemškem vlaku ni bilo prostora za naše vrste demokracijo, naše razumevanje prava in človekove pravice, nam je za njihovo spametovanje prav prišla tudi višegrajska četverica, oplemenitena s Srbi in Hrvati. Samimi velikimi demokrati. Z nami ni šale. Končno je vsem jasno, kam gremo (glej naslov).

Še bolj zamotan kvantni primer so oddaje TVS Osamosvojitelji. Znanega zapornika, zaprtega, ker je povzročil veliko gospodarsko škodo v podjetju Istrabenz (30 milijonov evrov) in spravil podjetje na tla, je voditeljica predstavila kot velikega borca za človekove pravice in pravno državo. Povedano je bilo, da je po krivici zaprt človekoljub, ki v resnici ni kradel, ampak samo malo napačno investiral. V čigav žep že?

Dolgo nisem razumel, zakaj v nekdanji partiji niso odprtih rok sprejeli takega moža, kot je največji med osamosvojitelji, in mu zagotovili primerne karierne poti. Če bi takrat odkrili njegove prave talente in mu dali priložnost, bi bili danes že zdavnaj v Severni Koreji, najmanj pa v Belorusiji.

Kdaj se rodijo diktatorji? Takrat, ko dobri pošteni ljudje o pravem času odločno ne povedo, kaj je prav in kaj ne. In zraven tudi nič ne ukrenejo, so tiho, češ bodo že drugi opravili s tem. Smo res ostali samo narod pridnih, delavnih, sposobnih ljudi, ki vdano, potrpežljivo dajo vse za vero, dom, cesarja? Morda pa ima naš Zmago »Plemeniti« le prav: »Narod je glup«! S čimer je dal iztočnico za prosto plenjenje po Sloveniji, nam pa pokazal, kdo smo in kam vodi naša pot. Fiziko sem imel vedno rad, take kvantnofizikalne politike pa ne sprejemam. V petek grem spet na Prešerca.

Dušan Kaplan, Ljubljana