Skupina zapornic, ki prestaja kazen v zaporu na Igu, je v pismu zagovorniku načela enakosti navajala dejansko in pravno neenako obravnavo glede na spol. Izpostavile so prebivanje na prostem oz. stik z naravo, obisk fitnesa, knjižnice, trgovine in pralnice v času, ko ima oseba možnost gibanja na prostem, sprejemanje obiskov, možnost zasebnih stikov in telefonske klice ter uporabo elektronske komunikacije. Pri tem so kot primerjavo navajale pogoje, ki jih imajo zaporniki v zaporu na Dobu. Za slednjega je sicer zagovornik v odločbi ugotovil, da je edini zapor v državi, ki tam zaprtim osebam nudi višje standarde kot po vseh drugih zavodih za prestajanje kazni.

Zagovornik načela enakosti je v postopku preverjanja navedb zapornic z Iga ugotovil obstoj neposredne diskriminacije na podlagi spola na področju obiskov zaprtih, na področju izvajanja možnosti zasebnih stikov ter pri izvajanju možnosti telefonskih klicev in uporabe interneta.

Zagovornik prepoznal elemente neposredne diskriminacije po spolu

V odločbi je zagovornik med drugim izpostavil, da je prostor, kjer se izvajajo obiski obsojenk zaprtega režima, dejansko majhen ter da zavod trenutno to rešuje tudi tako, da obsojenkam z majhnimi otroki omogoča obiske v posebni sobi. Da bi otrokom omogočili čim bolj prijazen stik z materami, obsojenke matere, ki pričakujejo obisk otrok, to sporočijo strokovni skupini skupaj z želenim dnevom in uro obiska. Če obsojenka želje za koriščenje te sobe ne sporoči, ji obisk ravno tako omogočijo, a le v primeru, da soba ni zasedena.

Zagovornik v odločbi opozarja na določbo zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, po kateri je treba obsojenki omogočiti, da jo najmanj dvakrat tedensko lahko obiščejo ožji družinski člani. Omogočanje obiskov v zakonskem minimumu tudi ne sme biti omejeno ali ovirano z administrativnimi zahtevami, kot je lahko tudi vnaprejšnje dogovarjanje za koriščenje sobe za obiske, poudarja.

V zaporu na Igu pa dejansko lahko pride do situacij, ko mora naslednji obiskovalec čakati eno uro ali več, če je prostor rezerviran za več ur zaradi obiskov drugih obsojenk. Nedopustno pa je tudi zavrniti obiskovalce, ki so v času obiskov prišli na obisk, ali jih usmeriti, da počakajo na prostorske možnosti oz. jih usmeriti, da pridejo kasneje, v kolikor obsojenka še nima obiskovalcev. Takšna praksa posega v pravice obsojenk do obiskov in predstavlja neposredno diskriminacijo, je poudaril zagovornik.

Zagovornik je tudi potrdil navedbo obsojenk, da še vedno nimajo možnosti zasebnih obiskov, intimnih partnerskih stikov oz. bivanja čez noč ter v tem stanju prepoznal elemente neposredne diskriminacije po spolu. Nobena obsojenka v Sloveniji namreč še nikoli ni imela možnosti koristiti tako ugodnost, medtem ko jo obsojenci v zaporu na Dobu imajo. Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij je sicer pojasnila, da je razlog v pomanjkanju primernega prostora za izvedbo teh obiskov, da pa naj bi bila taka možnost na voljo obsojenkam še v letošnjem letu.

Diskriminacija tudi pri uporabi telefona in interneta

Tudi glede uporabe telefona in interneta je zagovornik ugotovil diskriminacijo obsojenk v primerjavi z obsojenci, ki kazen prestajajo na Dobu. Medtem ko v omenjenem zavodu obsojenci na polodprtem režimu lahko direktorja zavoda zaprosijo za možnost koriščenja te ugodnosti, pa v zaporu na Igu to možnost predvidevajo le za obsojenke odprtega režima v okviru odprtega oddelka.

V odločbi zagovornik sicer ugotavlja, da zaradi starosti, nefunkcionalnosti objekta na Igu in pomanjkanja spremljajočih prostorov za izvajanje različnih aktivnosti med prestajanjem kazni poteka projekt reševanja prostorske problematike zavoda na obstoječi lokaciji. Ta vključuje prenovo in dograditev zapora, s čimer bodo pridobili za družbo, zaprte osebe in zaposlene sodoben, varen, human, vključujoč in resocializacijsko usmerjen zapor. Začetek gradnje je načrtovan za prihodnje leto, trenutno pa so v teku arheološke raziskave in rušitvena dela nekaterih objektov zavoda.