Osebe, ob katere se želi »naš Vili« s to trditvijo spotakniti, najbrž presojajo SDS po njenem voditelju (ker je od voditelja odvisno, kakšni ljudje se prebijejo v strankino vodstvo, posledično pa vodstvo daje osnovni ton stranki, njen program in cilje). Tako kot se je oblikovalo prevladujoče mnenje o komunistični partiji po njenem voditelju. Nasprotno pa Kovačič poskuša doumevati stranko neodvisno od njenega vodje. Tudi osnovna ideja stranke SDS je pozitivna, vendar ima ta stranka v celoti negativen imidž prav zaradi njenega vodje. In tako jih kar precej anatemizira stranko prav zaradi tega in celo gradijo svoj volilni izid na tem, da izpostavljajo negativnosti njenega vodje. Drugi, ki zmagujejo zaradi razdrobljenosti drugega dela volilcev, pa skoraj religiozno verujejo v lik njenega vodje, ker verjamejo, da je ideologija SDS še vedno tista, ki jo je začrtal dr. Pučnik. Kateri so bližje pravemu sklepanju, pa moremo spoznati iz zgodovine, ob smrti Stalina (1953). Kovačič tudi zaman poziva eminentne intelektualce iz »Katedrale svobode«, ker tudi ti sodijo med nazadnje omenjene druge.

Tako si je Kovačič naložil v nahrbtnik še negativni imidž stranke SDS, ki ga je ta pridobila zaradi osebnosti in načina obnašanja njenega vodje. V nadaljevanju pa bi nekatere njegove trditve takoj podpisal oziroma se z njimi globoko strinjam (le da bi jih lahko, ker se z objektivnostjo hvali, naslovil na predsednika njemu ljube politične stranke. Pa si očitno ne upa, ker v tej stranki velja demokratični centralizem, narejen po vzoru komunističnega demokratičnega centralizma.) Recimo o majhnem koraku od nevednosti do neumnosti. Namreč, da politiki nimajo pravice do tega koraka, ker jim je omogočeno upravljati milijarde denarja državljanov. Tudi o prekvalificiranju referenduma, o Francu Jožefu pa je bolj ideja, ki se sicer izide teoretično (na papirju), ni je pa niti slučajno mogoče realizirati v praksi (Slovenija od Jesenic do Kopra ni plošča, nagnjena za svojih 1000 metrov, ampak hvala bogu vse prej kot to; čeprav je ideja o rekuperaciji energije lahko plodonosna).

Kovačič pa pozablja na obsežen vpliv lobistov oziroma vseh, ki jim je korist Slovenije deveta briga. Važno je samo, ali si pri teh projektih lahko polnijo svoje malhe. Zato so nastali TEŠ 6, 2TDK in tretja razvojna os v zdajšnji obliki. Spomnil bi vas na izjavo zdravstvenega ministra Gantarja, ko je prvič odstopil: da so lobiji premočni (in si je ob njih polomil zobe). Po taki izkušnji človek postane »priden«: Gantar nima nobenih opomb več o lobijih, ker jih očitno uboga, v zadevi ob prerekanju s Pivčevo pa lobiji za zdaj nimajo interesa, ker to neposredno še ne pomeni denarja (bodo potem »zavili vrat« zmagovalcu). Ker velja, da je denar sveta vladar.

Vedeti pa morate: vse težave tega sveta so nastale skoraj izključno samo zato, ker je edino pravilno najvišjo vrednoto, to je človeka, zamenjal denar (neo- in liberalizem). Zgodilo se je »zlato tele« (ko se je Mojzes vrnil z Gore in so Izraelci častili malika zlato tele).

Glede na način delovanja vodje SDS v politiki bi ta lahko izničil tudi vse lobije, če bi bil tolikšna pozitivna osebnost, kakor verujete, da je. To je bistveno, ne pa, ker je zasebno baje čisto v redu fant.

Zato sem predložil in v teoriji obdelal projekt o povolitvah. Demokracijo, ki sedaj stoji na glavi, bi obrnil spet na noge. Nadaljujem lahko po Kovačičevo: takšen predlog je za slovensko kolektivistično pamet, s pretežno antidemokratično tradicijo in blokado v glavah, velika herezija. Vendar kljub temu ne iluzija. Ne pa z njegovo »telovadbo« o ad rem in ad personam. Neumen človek »rodi« običajno bedasto idejo, o kateri bi bila izguba časa in energije razpravljati. Ni si mogoče v državi z milijonom osemsto tisoč volilcev privoščiti tega, kar se lahko grejo v ozkih strokovnih krogih: tako imenovanega brainstorminga (prevajajo z viharjenje idej). Vsekakor pa se strinjam s trditvijo, da pamet ni vezana na ideološko ali strankarsko pripadnost. Še kako pa ideologija nekaterim omrači um.

Uroš Blatnikuniv. dipl. psih., Ljubljana