Igra je osnovni element vsakega otroštva, ki pri slepih in slabovidnih otrocih poteka nekoliko drugače kot pri videčih. Ti otroci se igrajo s tipanjem, poslušanjem, vonjanjem in okušanjem. Kot je povedala Ina Sulič, magistrica inkluzivne pedagogike in zgodnjega učenja s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem, se je že med študijem odločila, da bo pomagala otrokom s posebnimi potrebami. Že lani je zasnovala projekt S prsti do znanja, v okviru katerega pomaga najmlajšim z okvaro vida, saj njihovo učenje in zaznavanje potekata z drugimi čutili, ki so zaradi slepote in slabovidnosti še bolj izostrena.
Priporniki se veselijo izdelovanja igrač
Del projekta, v katerega je Ina Sulič, tudi učiteljica na osnovni šoli z italijanskim učnim jezikom Pier Paolo Vergerio il Vecchio, vključila kar nekaj ljudi, je tudi razstava igrač za otroke z okvaro vida, ki jo je premierno že predstavila v Kopru, vse do konca oktobra pa bo na ogled v ljubljanski Knjižnici za slepe in slabovidne Minke Skaberne. »Ko smo med predavanji spoznali, da pripomočkov za slepe in slabovidne otroke ni veliko, je Ina Sulič takoj okužila učiteljski zbor pedagoške fakultete na primorski univerzi. Poleg šolskega kolektiva, prijateljev in sodelavcev je v svoj projekt povabila tudi pripornike koprskega zapora,« je pred ogledom razstave povedala Aksinja Kermauner, ki se na literarnem in pedagoškem področju že dolgo ukvarja s problematiko slepih in slabovidnih. »Ko sem pred dvajsetimi leti obiskala založbo v francoskem Dijonu, sem bila presenečena in navdušena nad njihovim sodelovanjem s tamkajšnjim zaporom, kjer so kaznjenci izdelovali tipne slikanice. Da se bo po dveh desetletjih podobna zgodba zgodila tudi pri nas, takrat nisem niti pomislila,« je še povedal profesorica s primorske univerze. Tudi Ina Sulič je potrdila, da so pomoč pri izdelovanju tipnih igrač priporniki sprejeli odprtih rok: »Ko jih obiščem, najprej vprašajo, kdaj jim ponovno prinesem material, da bodo lahko še naprej izdelovali igrače.«
Igralne karte označili z brajico
Na odprtje razstave, ki je potekalo sklopu prireditev ob 100-letnici Društva slepih in slabovidnih Slovenije, je prišlo v spremstvu staršev tudi nekaj otrok, ki so z zanimanjem otipali razstavljene igrače. Kot je povedla Mila Vučko, je nad igračami prijetno presenečena, čeprav se sama pogosto igra z igrami, ki niso prilagojene slepim in slabovidnim otrokom. »Starši so karte za enko označili z brajico, prav tako je kocka za človek ne jezi se večja, da lahko otipam število lukenj na njej. Pred časom sem od prijateljice dobila v dar igro twister, ki smo jo z družino prav tako prilagodili, da se lahko igramo skupaj,« je povedala Mila, sicer slepa osnovnošolka, ki obiskuje ljubljansko osnovno šolo dr. Vita Kraigherja. »V prostem času rada berem, pravkar končujem knjigo Harry Potter, redno treniram plavanje, igram in nastopam s kljunasto flavto in klekljam,« se je z upravičenim ponosom pohvalila zgovorna sogovornica.
Na bolj konkretne odzive na didaktične igrače, razstavljenih je le dobra tretjina, bo avtorica razstave morala še malo počakati. Po končani razstavi bodo te svoje stalno mesto in lastnike dobile v ljubljanskem Centru IRIS - Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne. »Do takrat pa bomo projekt nadaljevali tudi še v naslednje leto. Idej, kako naprej, je veliko,« je še povedala Ina Sulič.