V nedeljo je v središču Podgorice kar 50.000 ljudi, to je dvanajstina vseh prebivalcev Črne gore, protestiralo proti morebitni vladi prosrbske koalicije Za prihodnost Črne gore. Protestniki, med katerimi so bili večinoma volilci predsednika Mila Đukanovića, čigar Demokratska stranka socialistov (DPS) je na volitvah doživela poraz, so vzklikali: »Črne gore ne damo!« Prav tako je bilo slišati: »To ni Srbija!«
Na protestih so plapolale črnogorske zastave v nasprotju s srbskimi, ki so jih vihteli v središču Podgorice 30. avgusta, ko je postalo jasno, da je na parlamentarnih volitvah zmago slavila opozicija. Koalicija Za prihodnost Črne gore je na njih dobila 27 od 81 poslancev. Absolutna večina se ji obeta z desetimi poslanci proevropske prosrbske koalicije Mir je naša nacija ter štirimi poslanci etnično mešane liberalne in proevropske koalicije Združena reformna akcija (URA), ki jo vodi Albanec Dritan Abazović.
Ostre besede z govorniškega odra
Položaj je napet, saj ni jasno, kam bi lahko nova vlada državo pripeljala, potem ko je bil po 30 letih na volitvah prvič poražen skorumpirani, a tudi proevropski Đukanović oziroma njegova DPS, ki je leta 2017 Črno goro včlanil v Nato, koalicija Za prihodnost pa je prorusko usmerjena.
Đukanovićeva stranka, ki ima zdaj 30 poslancev, je nedeljske proteste podprla, a je zanikala, da bi jih organizirala. Eden od govornikov pa je poudaril, da Črna gora ni Đukanović: »Živela je pred njim in živela bo po njem!« Glede genocidnih gesel, ki so se proti muslimanom vzklikala v Podgorici 30. avgusta zvečer na volilni dan, je dejal, da v Črni gori ne bo Srebrenice. Eden od naslednjih govornikov pa je Abazoviću sporočil: »Če boste Črno goro predali četnikom, boste prišli v zgodovino kot izdajalci.« Protestniki se bojijo, da bodo ostali brez države, kot se je to zgodilo s prevratom prosrbskih Črnogorcev novembra leta 1918.
Pomemben popis prebivalstva
Črna gora se je pod vodstvom Đukanovića, ki je bil sprva za veliko Srbijo, osamosvojila šele leta 2006. Zmaga opozicije na volitvah 30. avgusta je predvsem posledica korupcije in kriminalnih poslov njegovega režima ter hude gospodarske krize, ki jo je povzročila pandemija. Bodoča vlada bo imela velike težave že zato, ker je bila letos turistična sezona katastrofalna.
Drug problem nove vlade, če jo bodo sestavljale tri omenjene koalicije dosedanjih opozicijskih strank, bo, da bo imela samo enega poslanca večine. Morda se ji bo priključil še kak odpadnik od Đukanovićevega režima ali poslanec manjšine. Lahko pa bi Đukanović, ki ima kot predsednik države še vedno veliko moči in vpliva, srbski koaliciji speljal kakšnega Abazovićevega poslanca in tako svoji stranki ob opiranju na manjšine omogočil nadaljnje vladanje.
Če ostanemo pri najverjetnejši vladni koaliciji, se zdi, da bi prosrbski politiki sprva lahko, vsaj na videz, popuščali Abazoviću pri pospešenem vključevanju v evropske integracije. V zameno pa bi dosegli tak popis prebivalstva, da bo v Črni gori več Srbov kot Črnogorcev. Za zdaj se Abazović in prosrbski politiki strinjajo samo v tem, da je treba zrušiti dosedanji režim, zapreti nekatere njegove podpornike (Đukanovića varuje imuniteta) ter zamenjati vrh tožilstva in policije. Sicer pa Abazović vodi levosredinske liberalce, medtem ko imajo v koaliciji Za prihodnost prevlado skrajno konservativni klerikalci, ki jih usmerja srbska pravoslavna cerkev. Tako naj bi bil pravi zmagovalec 30. avgusta metropolit Amfilohije Radović, ki je za te volitve začel prosrbske volilce mobilizirati že lani na protestih proti zakonu o svobodi veroizpovedi, s katerim bi srbska pravoslavna cerkev izgubila večino zgradb, zgrajenih pred letom 1918.
