Sam nimam nič proti srbski prestolnici in njenim meščanom, ne vidim pa nobenega pravega razloga za omenjeno imenovanje ulice po srbski prestolnici danes, še posebno če gre očitno zgolj za intimno željo ljubljanskega župana. Tudi sicer imam veliko pripomb k avtoritarnemu vodenju slovenske prestolnice, ki ji župan vsiljuje svoje in v njegovem krogu podpornikov prisotne prioritete.

Kakor vem, v okviru mestne uprave obstaja komisija za poimenovanje naselij in ulic, ki bi ji veljalo postaviti vprašanje, da če že morajo imeti ulice neko ime, zakaj so ob novih imenovanjih prezrta takšna imena, kot sta pomembni slovenski filozof France Veber (imamo pa ulico marksističnega filozofa Borisa Ziherla) ter pravnik, pravni filozof in prvi dekan pravne fakultete Leonid Pitamic (imamo pa ulico pravnika Jožeta Brileja). Nekaj več od odročnega parka (predlog odloka komisije za poimenovanje naselij in ulic, 29. 8. 2017) bi si zaslužil tudi pomembni politik in veliki pesnik Edvard Kocbek. Po njem imenovana ulica se menda ni »prijela«, ima pa zato spomenik, ki je lociran na pravem mestu, v mestnem parku Tivoli, kjer se je Kocbek rad sprehajal in se je lahko za trenutek, ne da bi to vedel, izognil stalnemu nadzoru slovenske politične policije.

In ne samo s poimenovanjem ulice, ampak tudi s spomenikom (ali morda s hermo) bi se v Ljubljani morali oddolžiti enemu izmed najbolj zaslužnih za slovensko osamosvojitev, Jožetu Pučniku. (Obstaja pa že spomenik – herma za osamosvojitev zaslužnemu Francetu Bučarju.) Svojo ulico bi si nedvomno zaslužil še marsikdo.

Bolj kot imenovanje Beograjske ulice v Ljubljani pa me zanima, kdaj bodo odgovorni procesuirali zadnjo obtožnico proti Zoranu Jankoviću in še nekaterim v zvezi s preplačano gramoznico v Stožicah in na tak način zadostili evropski zahtevi po vladavini prava. Menda zadeva ni takšna pravna uganka, da je ne bi bilo mogoče v doglednem času razrešiti, saj ima tudi sicer že zelo dolgo brado. Ali pa so ovire težje narave, kot si Ljubljančani predstavljamo?

Naj na koncu poudarim, da dosti bolj kot slovenske gledam kakovostnejše in informativno objektivnejše hrvaške TV-medije in med drugim tako tudi spremljam vse bolj očitni padec ljubljanskemu podobno avtoritarnega župana hrvaške prestolnice Milana Bandića. Pri tem je zanimivo, da Milana Bandića ruši na zadnjih volitvah precej uspešna stranka ali platforma z imenom Možemo (Zmoremo), ki je levo usmerjena in ima v nasprotju z destruktivno in politično skrajno slovensko Levico tudi graditeljske namere. Slovenski Levici namreč tudi slučajno ne pade na kraj pameti, da bi sem ter tja tedenske proteste »biciklistov« usmerila tudi na protest pred ljubljanski Magistrat, kjer domuje eden najbogatejših meščanov in po navadi levičarjem ne preveč ljubih kapitalistov.

Dr. Iztok Durjava, Ljubljana