»Neža je vpila: Pomagajte, pomagajte! Ko sem pogledal na sosedov vrt, sem tam videl mlajšega visokega moškega v črni opravi in starejšega gospoda v modri srajci, ki je bil sklonjen. Mlajši je prijel za sekiro in začel z njo udarjati starejšega. To sem videl na lastne oči, saj se od nas vidi direktno na Vrščajevo dvorišče, od nas oddaljeno le kakih 30 metrov,« je na sodišču, kjer sodijo Andreju Vrščaju s Polzele, obtoženemu umora svojega soseda Vinka Pekliča 1. februarja letos, pojasnjeval prvi sosed. Kot je še dejal, je žrtev krvniku, ko je ta zamahnil s sekiro prvič, kazala hrbet. »Udaril ga je večkrat, a sem sam videl le prve tri zamahe. Vinko je po drugem še stal. Mama pa je sina grabila in vlekla nazaj, a jo je ta odrinil, da je padla,« je še dejal sosed, ki je bil v času, ko je slišal Nežino vpitje, z družino na sprehodu, nedaleč stran od Vrščajeve hiše. Nato je priznal, da mu tisti grozen prizor, ki ga je uzrl, ne da miru in si ga želi čim prej izbrisati iz spomina.
Govoril o notranjih glasovih
»Ko sem uzrla tisti prizor, sem vedela, da gre zares. Vsi smo kričali, a se Andrej sploh ni odzval. Niti trznil ni, ko je s sekiro mahal po Vinku, in videlo se je, da je besen,« pa je pričala sosedova žena. In dodala, da ni videla prvih udarcev, zato ne ve, kako sta bila takrat obrnjena Vinko in njegov krvnik. Sama je videla kakšnih sedem udarcev.
Prav tako je usodnega dne slišala kričanje na vrtu Vrščajevih še ena soseda, a je sprva pomislila, da njena hči gleda kakšen film. »Potem sem prepoznala Nežin glas. Klicala je na pomoč, v rokah pa držala Vinkovo okrvavljeno glavo, zato sem stekla po brisačo, da bi ustavili kri. A je Neža rekla, da je že mrtev, da ga je Andrej ubil,« je opisovala. Povedala je tudi, da ji je Neža povedala, da je Andrej prišel v kuhinjo med kosilom in Vinka prosil, da mu pokaže, kako se cepijo grčasta drva. Skupaj sta zato odšla na vrt, kjer pa se je zgodila tragedija.
Soseda je povedala tudi, da se je obdolženi nenavadno vedel. »Večkrat me je klical in mi govoril, kako da ga vodijo neki notranji glasovi in mu govorijo, kaj naj počne. Večkrat me je iskal tudi v službi, pred tremi leti je celo na silo vstopil v naše stanovanje, a ga je sin pregnal. Rekel mi je, da v meni vidi srečo, jaz pa sem ga prosila, naj me pusti pri miru.«
Prav o notranjih glasovih, napadih panike in da ga je bilo strah, da bo Vinko napadel njega, je obdolženi Vrščaj pojasnjeval na prejšnjem sojenju v svojem pisnem zagovoru. Da je vedela za sinove težave in da se je zlasti usodnega dne vedel zelo nenavadno, saj da je že pred tragičnim dogodkom s tako jezo sekal drva, da so ta kar letela naokoli, pa je na sodišču že na prejšnjem sojenju dejala tudi njegova mama. Ko je posegla v prepir, da bi preprečila tragedijo, pa jo je sin tako grobo odrinil, da je padla in si zlomila roko. Zato se mora zdaj sin zagovarjati poleg umora še za povzročitev hude telesne poškodbe.
