Z ureditvijo železniške postaje se država in mesto resno ukvarjata že približno 40 let. V tem času smo imeli že dva javna arhitekturna natečaja in še kakšnega vabljenega vmes. Tudi investitorjev, ki bi sodelovali pri gradnji potniškega centra, je bilo kar nekaj. A v vsem tem času nam niti začasnih nadstreškov na avtobusni postaji, ki bi potnike vsaj za silo obvarovali pred dežjem in soncem, ni uspelo zgraditi.

V vsem tem času se nam ni uspelo dokončno odločiti niti, kakšen tip železniške postaje pravzaprav želimo, niti se nam ni uspelo dogovoriti, da bomo tire poglobili, kar bi pomembno vplivalo na nadaljnji razvoj mesta. O poglobitvi železnice so razmišljali že pred drugo svetovno vojno, odločitev, da bi bila poglobitev smiselna, je bila prvič sprejeta že daljnega leta 1938. Kljub enotnosti urbanistične in arhitekturne stroke (leta 2007 je bila tej temi posvečena številka strokovne revije AB) in prepričljivih dokazih o razmeroma enostavnem in cenovno obvladljivem posegu pa nam v samostojni Sloveniji ni uspelo zbrati poguma za to, za mesto izrazito pomembno odločitev. Gradnja novega potniškega centra s postajnim poslopjem nad tiri pa se, kot kaže, možnosti poglobitve železnice dokončno odreka.

Je pa način, kako naj bi se ves kompleks gradil, skrajno nesmiseln. Po natečaju v letu 2002 je bilo mogoče razumeti, da bo gradnja potekala v okviru javno-zasebnega partnerstva, v katerem bo zasebni investitor v zameno za velikanske komercialne površine, ki jih bo lahko zgradil v neposredni bližini mestnega središča, sofinanciral tudi izgradnjo železniške in avtobusne postaje. Tako je bil leta 2007 tudi zastavljen projekt Emonika, ki pa je leta 2014 z odstopom zasebnega partnerja TriGranit dokončno propadel. Nenavaden rezultat sodnih poravnav med nekdanjimi partnerji pri projektu (Slovenske železnice in TriGranit) je, da so zemljišča ob glavni ljubljanski železniški postaji, na katerih so predvidene komercialne gradnje, pristala v zasebni lasti. Slovenske železnice so se morale celo po sodni poti boriti za vračilo stavbnih pravic na zemljiščih, kjer so jim pripadale pred ustanovitvijo javno-zasebnega partnerstva!

Kot pa je videti danes, bo železniško postajo gradila država ob pomoči evropskih sredstev, avtobusno postajo z garažno hišo, ki bo verjetno namenjena tudi komercialnemu programu, bodo gradile Slovenske železnice (ki so v državni lasti), zasebni investitor pa bo zgradil enormen poslovno-trgovsko-zabaviščno-hotelski kompleks, v katerega ima namen vložiti 250 milijonov evrov. Mediji tudi poročajo, da bo v kratkem objavljen tudi »razpis za projekt«. Upam, da gre v tem primeru za nenatančno navedbo in da bo razpisan vsaj nov arhitekturni natečaj, ne pa da bo projektant za stomilijonsko investicijo izbran na osnovi najugodnejše ponudbe.

Mestni urbanisti so očitno s tako rešitvijo kar zadovoljni. Ali Ljubljana res potrebuje še en nov močno predimenzioniran poslovno-trgovsko-zabaviščno-hotelski kompleks? Namesto odgovora na vprašanje želiva izpostaviti, da Ljubljana že danes sodi med mesta z največ trgovskimi površinami na prebivalca v Evropi. Pa tudi na to, da je v fazi gradnje in projektiranja še nekaj hotelskih stolpnic, ki jih že v predkoronskem svetu ne bi mogli napolniti. Da niti ne omenjava kontroverznega projekta za Bežigrajski športni park z Emoniki primerljivimi vsebinami, ki je predviden na območju državnega spomenika Plečnikovega stadiona in je celo že v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja.

Ljubljanskemu urbanizmu kronično primanjkuje razmisleka o smiselnem razvoju mesta v 21. stoletju. Razmisleka o tem, da živimo v državi, ki ima vsak dan manj prebivalcev, potencialnih novih prebivalcev pa si ne želimo, jih ustavljamo na meji in izganjamo. Odločevalci bi morali mesto upravljati in usmerjati njegov razvoj tako, da bo na prvem mestu omogočalo prijetno življenje lastnim prebivalcem, ne pa da se le trudijo ugoditi željam in zahtevam potencialnih velikih investitorjev. Seveda bi morali imeti tudi pogum, da bi si upali, vsaj ob spremenjenih pogojih, kakšno slabo ali izsiljeno odločitev iz preteklosti tudi spremeniti ali zavrniti.

Še enkrat, ali torej resnično obstaja potreba po milijonih kvadratnih metrov novih poslovnih, trgovskih, zabaviščnih in hotelskih površin, ki so ne glede na zmožnosti sodobne tehnologijo gradnje v mnogih pogledih okoljsko problematične? Misliva, da si po vseh letih, ki smo jih že zapravili za projekt potniškega centra, moramo vzeti še toliko časa, da pridemo do optimalne, dolgoročno razvojno usmerjene in pametne rešitve za mesto in državo.

Kaja Lipnik Vehovar Arne Vehovar, Ljubljana