Poskušajmo jih predstaviti z njihovo bero glasov na preteklih državnozborskih volitvah. Ob 52,64-odstotni volilni udeležbi in ob 891.097 veljavnih glasovnicah so skupaj nabrali okrog 43.130 glasov. Če nas je upokojenk in upokojencev približno 620.000, pomeni, da nas je za njih – če smo zanje glasovali zgolj upokojenci – glasovalo približno 7 odstotkov, kar pa nikakor ne drži. Mene ni bilo nikoli med njimi, tokrat tudi drugih 576.870 upokojenk in upokojencev ne. Nikoli se nisem sprenevedal, da bi bili prav oni zastopniki naših interesov v državnem zboru. Zame so bili vedno stranka absurda, nekaj, kar se kar vnaprej sprenevedavo razglaša za edinega in nepogrešljivega zastopnika upokojenskih interesov, čeprav je v državnem zboru še 85 glasov, ki se še kako zavedajo številčnosti upokojenskih glasov. Pa še volitev se menda najbolj pridno udeležujemo. Lahkoverne jim je vseeno uspelo prepričati s solzavo cmeravimi »našimi upokojenčki«. Seveda je bila njihova demokratična pravica, da jim verjamejo.

Ker volilno telo zlagoma le dozoreva, so delnice DeSUS vztrajno izgubljale vrednost. Na moralno – in politično dno – so padle s pojavom Aleksandre Pivec. Človek preprosto ne more dojeti, kako je pri tej gospe socialna percepcija tako močno prizadeta. Kako preprosto ne more dojeti, kakšen razkorak je med tem, kako se vidi sama in kako jo zaznavajo drugi. Naših pet vrlih poslancev je jadrno zaznalo, da zmore biti to, kar gospa počne, poslednji žebelj v krsto stranke. Nekaj, kar zna ogroziti tudi njihovo osebno eksistenco. Pa so se še oni – po metodi ujemite tatu – družno priključili metodam za njeno ozaveščanje in odstranitev, sami pa bi – zaradi dolžnosti do upokojencev – še vedno ostali v uničujoče prisleparjeni koaliciji!

Samo to jim želim sporočiti, jaz jih odvezujem skrbi zame. S takim sprenevedanjem stranko dokončno uničujejo tudi sami.

Josip Meden, Ljubljana