ANP določa 13 prednostnih področij in 38 najprimernejših ukrepov na teh področjih. Znan je tudi vir financiranja. To so sredstva EU, ki jih Slovenija lahko porabi v prihodnji finančni perspektivi (11,2 milijarde evrov) do leta 2027. Prav zato se zastavlja vprašanje, ali ANP zagotavlja, da bo poraba obsežnih finančnih sredstev prinesla pričakovani dvig produktivnosti. Po mojem mnenju v dokumentu ANP manjka kar nekaj bistvenih sestavin.
Pogrešam pristop, ki bi v ospredje postavil blaginjo na način, ki to razčlenjuje na materialno, družbeno in okoljsko. Na razpolago namreč imamo metodologijo, ki za vsa tri našteta področja določa kar 90 kazalnikov. S kazalniki oziroma njihovimi vrednostmi lahko določimo stanje na samem začetku in ob zaključku projekta ANP. Namesto praznih (blaginjskih) obljub politikov ima javnost v rokah orodje, s katerim lahko neposredno spremlja uresničevanje napovedi o rasti blaginje prebivalstva.
Preseneča skromnost sistemskega pristopa. Skupina poudarja, da so izbrana področja in ukrepi v medsebojni odvisnosti in se dopolnjujejo. Avtorji so zaobšli pomembno lastnost ukrepov. Izbrani ukrepi imajo na uresničevanje ANP zelo različno vplivnost. Razlike so tako velike, da jih ni mogoče prezreti. Razmerja med ukrepi so hierarhična. Zakaj je upoštevanje hierarhije ukrepov pomembno? Ker moramo večjo pozornost namenjati tistim ukrepom, od katerih je neposredno odvisno izvajanje hierarhično podrejenih ukrepov.
Prvo mesto na hierarhični lestvici vplivnosti zagotovo pripada političnemu sistemu. Vse o današnji primernosti sistema predstavniške demokracije je že davnega leta 1760 zapisal Jean-Jacques Rousseau in se glasi: »Angleško ljudstvo je prepričano, da je svobodno, pa se krepko moti. Svobodno je le ob volitvah članov parlamenta, brž ko jih izvoli, je suženj, je nič.« Na žalost se v poldrugem stoletju (še) nismo prebili iz začaranega kroga posredne demokracije. Vendar avtorji ANP ne omenjajo prepada med legalnostjo (posrednostjo) in legitimnostjo (neposrednostjo) družbenih odločitev. Prav to je največja hiba ANP. Družbenega konsenza okrog APN ni mogoče doseči brez legitimnosti.
Avtorji projekt ANP utemeljujejo s primerjavo podatkov o investicijah, produktivnosti in dodatni vrednosti Slovenije in sosednje Avstrije. Seveda povsod močno zaostajamo. Vendar ima takšna primerjava napako. Slovenija je namreč preživela desetletno obdobje divjega plenjenja družbenega kapitala. Po ocenah strokovnjakov smo nepovratno izgubili premoženje v vrednosti približno treh državnih proračunov. Primerjave s sosednjimi državami ali članicami EU brez upoštevanja te okoliščine niso uporabne.
V ANP je velika pozornost namenjena tako imenovanemu mehkemu kapitalu, zlasti človeškim virom. Povsem prezrt pa je vpliv, ki ga imajo organizacijske strukture na uspešnost poslovanja in neposredno na produktivnost v okoljih, kjer potekajo proizvodni in poslovni procesi.
Najbolj preseneča, da dokument, ki je namenjen izboljšanju produktivnosti, povsem prezre enega ključnih dejavnikov. To je organizacija procesa poslovanja in dela. Sodobna organizacijska znanost je že pred desetletji utemeljila soodvisnost med učinki poslovanja na eni in različnimi modeli organizacije na drugi strani. Kot najučinkovitejši je bil izbran participativni ali poliarhični model organizacije. Med drugim to potrjuje projekt Zlata nit.
Ne vem, ali gre za nepoučenost menedžerjev ali pa za zavestno izbiro prevladujočega avtokratskega modela organizacije. Nekaj pa drži: sistem predstavniške demokracije, kot ga predstavlja sedanja hibridna koalicija, in avtokratski model vodenja poslovanja sta povsem kompatibilna. Škoda, saj participativni sistem organizacije razkriva, da bi morali pri upravljanju države uveljaviti neposrednost, ki vzpostavlja legitimnost odločanja. Le tako obljube o izboljšanju materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalstva lahko postanejo družbena resničnost.
Janez Krnc, Litija