Zanimivo, kako sta Matej Tonin in Nova Slovenija zdaj, ob praznovanju 20. obletnice stranke, »iznašla« nov slogan, verjameta v ljubezen. V katero ljubezen, v čigavo ljubezen, v ljubezen do koga? V ljubezen kar tako, ker se za nekatere to dobro sliši? Mislijo, da nas bodo z besedo, ki je ne podpirajo dejanja, prelisičili? Bolj bi me prepričali s kritičnostjo do razdiralnih potez Janševe vlade in da bi se nehali na vse pretege zavzemati za imperialistične potrebe Nata. Namesto za nas hočejo zapravljali (naš) denar za štirikolesnike. Potreben bi bil referendum, Tonin pa še javne razprave ne mara.

Kmalu bo nadaljevanje seje sveta stranke DeSUS. Si bodo končno upali razrešiti predsednico? Samo nezrela osebnost se tako oklepa položaja, nekritično ocenjuje svoje ravnanje, s prstom kaže na druge in jim grozi. Aleksandra Pivec očitno goji velikansko ljubezen do ministrske funkcije in do šopirjenja pred javnostjo. Verjetno je računala, da bo še naprej uresničevala lastne interese ali, še slabše, interese svojega priljubljenega predsednika vlade. In kaj lahko rečem o poslancih in o ministru Gantarju? Ne cenim jih preveč. Sicer so se uprli predsedničini koruptnosti, kar je vredno pohvale, a to vlado, ki je bolj koruptna in prinaša hujše posledice, bodo podpirali naprej. S tem povedo, da jih vodi ljubezen do denarja in ne do upokojencev. To si moramo zapomniti.

O Zdravku Počivalšku in njegovih poslancih je škoda besed. Minister za gospodarstvo, ki ljubi nakup zaščitne opreme in respiratorjev pri natančno izbranih dobaviteljih, je dočakal že drugo Galetovo kazensko ovadbo. Prav bi bilo, da bi obrodila »sadove«.

Naj vas ne preslepi z »ljubeznijo« minister za delo Janez Cigler Kralj, ki ugotavlja, da imamo prenizke plače. Seveda jih imamo, a ne vsi, izbranci imajo občutno previsoke. Nekateri izmed njih si jih nezakonito še sami »malce« povišajo. Tako si jo je Andreja Valič Zver, žena evropskega poslanca Milana Zvera (SDS), »prebarvanega« komunista, ki ob vsaki priložnosti sramoti našo državo in drugače misleče. Člani sveta Valičevo pozivajo, naj zato odstopi z mesta direktorice Študijskega centra za narodno spravo, centra, ki ne spravlja, ampak razdvaja Slovence. Stavim, da ne bo odstopila, pa vi?

Kdor je spremljal zadnji predvolilni nagovor »naše« Melanie, je lahko ugotovil, s kakšno »ljubeznijo« omenja svojo domovino, ki se je očitno sramuje. Gotovo je zelo »trpela« pod »krutim« komunističnim režimom, rojena leta 1970, in »poslušala o neverjetni Ameriki, deželi svobode in priložnosti«. Pozabila je omeniti, da so priložnosti monopol nekaterih, množice pa nimajo niti zdravstvenega niti drugega zavarovanja, možnosti šolanja, da naraščata rasna diskriminacija in nasilje do temnopoltih državljanov… Nekateri se pač hitro nalezejo nazorov ameriških bogatašev, se »prodajo« za udobje in denar.

Ne morem prezreti še neke posebne ljubezni, ljubezni spoštovane Spomenke Hribar do Janeza Janše. Kljub temu da zelo dobro pozna njegove negativne značajske lastnosti in škodljivo delovanje, pravi: »Meni je še vedno drag zaradi leta 1988, ko je bil zaprt.« »Ampak on uzurpira celo nacijo in dela ireverzibilne spremembe,« med drugim doda. Le zakaj ne more združiti svojega nekdanjega in sedanjega mnenja in predstav o Janši ter čustev do njega? Morda ji to branijo intenzivni spomini na njeno požrtvovalnost, ko ga je reševala iz zapora?

Ljubezen je močno in lepo čustvo, če je iskrena. Sčasoma bi lahko premagala sovraštvo med nami, vsi bi se morali potruditi za to. Bojim pa se, da sprave ne bo, dokler se ne bomo sporazumeli o tem, kaj se je resnično dogajalo v naši preteklosti. Pri tem nam ne bosta prav nič pomagala Janša, ki si prizadeva ravno nasprotno, in Pahor, ki kar naprej vse po vrsti uravnoveša, pa naj ju nekateri, s kardinalom Rodetom vred, še tako hvalijo. Pa dokler se Cerkev ne bo nehala sprenevedati in bo priznala: »Mea culpa…«

Polona Jamnik, Bled