Ob prazniku Primorske na Okroglici se je zbralo 400.000 ljudi
Proslava praznika slovenskega Primorja ob deseti obletnici osvoboditve in priključitve k skupni domovini jugoslovanskih narodov, demokratični socialistični Titovi Jugoslaviji, se je spremenila v tako mogočno manifestacijo, kakršna v zgodovini naših narodov še ni bila zabeležena. Na Okroglici se je zbralo nad 400.000 ljudi iz vseh delov Slovenije, prišle pa so tudi močne delegacije iz vseh bratskih republik, tako da se je tudi ob tej priložnosti manifestiralo v skupni borbi ustvarjeno bratstvo in enotnost narodov Jugoslavije.
Ta manifestacija pa ni bila le nadvse veličastna proslava praznika primorskega ljudstva, marveč hkrati jasen in odločen odgovor na italijanske provokacije. Govor maršala Tita, ki je stvari jasno postavil na svoje mesto, in enodušno odobravanje več sto tisočglave množice in vse naše javnosti pa je samo dokaz več, da stoje jugoslovanski narodi neomajno za svojim državnim vodstvom z maršalom Titom na čelu. (…)
Slovenski poročevalec, 7. septembra 1953
TRST NAJ BO INTERNACIONALEN! VSE ZALEDJE K JUGOSLAVIJI!
OKROGLICA, 7. septembra – Predsednik Jugoslavije maršal Tito je govoril na zborovanju primorskega ljudstva. Število udeležencev se ceni na 250,000. Tito je predlagal, da naj se spremeni mirovna pogodba z Italijo tako, da se mesto Trst z luko stavi pod mednarodno nadzorstvo, vsa zona »A« in »B«, torej tudi ozadje Trsta, ki je sedaj upravljano po anglo-ameriški okupacijski oblasti, pa da se priključi k Jugoslaviji. (…)
Tržaški železničarji so stopili v stavko, da bi tako onemogočili Slovencem iz Trsta in okolice udeležbo na zborovanju. Angleške in ameriške čete, ki so nastanjene v zoni »A«, so bile zaprte v vojašnicah in v pripravljenosti. (…)
Tito je ironiziral italijanski očitek, češ, da hoče Jugoslavija anektirati ozemlje »B« k Jugoslaviji. »Mi smo že tam,« je dejal Tito. (…)
Enakopravnost (Cleveland), 8. septembra 1953
Italijansko izzivanje je povečalo ugled Jugoslavije
Ljubljana, 9. sept. (Tanjug). V obmejnih krajih proti Jugoslaviji so še vedno italijanske oborožene sile. Enote treh italijanskih divizij so že nekaj dni na odseku do tromeje Italija–Avstrija–Jugoslavija pa do meje tržaškega ozemlja. (…)
Ko je bila objavljena vest, da v Jugoslaviji razmišljajo, če se ne bi dala ponovno proučiti politika o tržaškem vprašanju, ki so jo v Italiji napačno razglasili, piše »Corriere di Trieste«, so bile italijanske čete že v premiku. List ugotavlja, da je bil namen vsega italijanskega hrupa koristiti notranji politiki, hkrati pa naj bi dosegel po zamisli Rima tudi zunanjepolitični uspeh. To pa se ni zgodilo, pač pa se je povečal ugled Jugoslavije. (…)
Slovenski poročevalec, 10. septembra 1953
Novi predlogi za Trst
Še predno je Tito prišel na veliko zborovanje partizanov v Okroglici pri Novi Gorici, se je začela napetost okoli Trsta polegati. Seveda je bilo do zadnjega dne še mnogo bučnih ukrepov in manifestacij, toda v svetovnih komentarjih je prevladoval vtis, da je bil vse to le nov pojav »viharja v kozarcu vode«. (…)
V svojem govoru, v katerem bi naj baje napovedal aneksijo zone B Jugoslaviji, je bil Tito dejansko zelo zmeren. (…)
Dopisnik »New York Timesa« Sulzberger pa objavlja o krizi na Trst zanimive podatke o tem, kakšen je bil položaj, ko je v letu 1946 obiskal tedanjega predsednika italijanske vlade De Gasperija. Govorila sta seveda o Trstu in De Gasperi mu je na poseben listek napisal, kaj je tedanja italijanska vlada mislila o Trstu. Ta listek je Sulzberger ohranil in ga sedaj ponatisnil. De Gasperi je tedaj menil: 1. razpravljanje o tržaškem vprašanju se naj odloži za eno leto; 2. v tem času se naj razvijajo pogajanja med Jugoslavijo in Italijo in ako ne bi prišlo do sporazuma, bi se v vsem spornem področju organiziral plebiscit; 3. proučeval bi se načrt o internacionalizaciji vsega področja s posebnimi pogodbami o industriji in prometu; 4. ako bi ne prišlo do sporazuma, tedaj bi bil ves spor predložen OZN v Newyorku. (…)
Tisti, ki so v nedeljo v Okroglici vzklikali Titu in odobravali njegov predlog za internacionalizacijo Trsta, so v l. 1946 proglašali za izdajalce tiste Slovence, ki so uvidevali potrebo po internacionalizaciji Trsta in bi z veliko vero sprejeli misel o plebiscitu v ostalem področju, kjer bi gotovo velika večina glasovala za slovensko pripadnost slovenskega zaledja za Trstom, in za pripadnost Gorice, ki je tedaj še spadala v izločeno tržaško področje. Tedanja borba Jugoslavije za Trst je bila borba Moskve za oporišče ob Jadranu. (…)
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 10. septembra 1953
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
