V Španiji je življenje izgubilo 231 Slovencev, veliko jih padlo nekaj kasneje v drugi svetovni vojni, tako da naj bi bilo ob koncu druge svetovne vojne živih le še 95 borcev. Za danes smo med vsemi udeleženci izbrali deseterico in pogledali njihovo osnovno biografijo. Za tiste, ki ste pozabili: španska državljanska vojna (od 17. julija 1936 do 1. aprila 1939) je bila vojna med levim in desnim političnim blokom. Desnica je ob podpori kapitala, kralja in cerkve ter nacističnih in fašističnih sil Nemčije ter Italije na koncu premagala levičarje, ki so jih podpirali Sovjetska zveza in mednarodne brigade prostovoljcev, v katerih so sodelovali tudi naši borci.

Franc Rozman - Stane (1912–1944)

Eden najpomembnejših slovenskih partizanskih borcev, doma iz Spodnjih Pirnič, se je v Španiji boril že od prvih dni. Sodeloval je pri obrambi Madrida in končal je podčastniško šolo. Postal je stotnik in poveljnik legendarnega bataljona Dimitrov v 15. mednarodni brigadi. V Španiji se je naučil ruščine in španščine ter delal tudi kot prevajalec sovjetskih inštruktorjev. Veljal je za pogumnega in preudarnega borca. Po koncu vojne med leti 1939 in 1941 je bil v francoskih taboriščih, že od leta 1936 je bil član Komunistične partije Španije, leta 1939 je postal tudi član jugoslovanske. Decembra 1941 se je pridružil partizanom. Ustanovil in vodil je 1. štajerski bataljon, 2. štajerski bataljon, 1. štajersko brigado, drugo grupo odredov in četrto operativno cono. Ko so nacisti 5. junija 1943 napadli partizane, je bil Franc Rozman ranjen, 13. julija pa je že postal poveljnik glavnega štaba slovenskih partizanov. Generalpolkovnik Franc Rozman - Stane je umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil pri preizkusu minometa 7. novembra 1944 v Kanižarici pri Črnomlju. Enajstega novembra 1944 je komandant Stane, kot so ga imenovali, postal jugoslovanski narodni heroj. Po njem so poimenovali šole, vojašnice, ceste…

Dušan Kveder - Tomaž (1915–1966)

Borec iz Šentjurja se je po maturi leta 1933 vpisal na Tehniško fakulteto v Zagrebu in istega leta postal član Komunistične partije Jugoslavije. Bil je večkrat aretiran, potem pa je emigriral in od leta 1937 sodeloval v španski državljanski vojni. Postal je politični komisar 129. mednarodne brigade in dobil čin kapetana. Po razpadu republikanskih sil je bil v taboriščih Francije in Nemčije, od koder mu je julija 1941 uspelo pobegniti v domovino, k partizanom. Leta 1944 je po smrti komandanta Staneta postal poveljnik slovenskih partizanov, po vojni pa je bil diplomat.

Aleš Bebler (1907–1981)

Pravnika iz Idrije je komunistična dejavnost že v zgodnjih tridesetih odpeljala v tujino. Leta 1936 je odšel kot prostovoljec v Španijo. V državljanski vojni so ga dvakrat ranili. Po porazu republikancev se je prek Francije in Švice vrnil domov. Že na začetku se je pridružil partizanom in sodeloval predvsem pri osvobajanju Primorske. Po vojni je postal prvi slovenski finančni minister, pozneje pa se je ukvarjal predvsem z diplomacijo. Sodeloval je na mnogih mirovnih konferencah, velja tudi za enega prvih slovenskih naravovarstvenikov.

Stanko Semič - Daki (1915–1985)

Legendarni partizanski komandant, ki se ga je menda krogla izogibala. Leta 1937 je prišel v Španijo, se boril na toledski fronti in v bitkah za Estremaduro. Po vrnitvi je šel že julija 1941 v partizane. V bitkah se je izkazal za izredno hrabrega borca, zato je postal komandant Tomšičeve brigade. Dvakrat je bil težko ranjen. Leta 1943 je kot prvi Slovenec dobil red narodnega heroja. Po vojni vidnejših funkcij ni dobil. Napisal je provokativno knjigo Najboljši so padli (1971).

Josip Kopinič (1911–1997)

Eden najbolj skrivnostnih jugoslovanskih komunistov je v španski državljanski vojni deloval v republikanski mornarici. Belokranjski obveščevalec velja za človeka, ki je v tridesetih letih rešil Tita, da ga niso ubili sovjetski komunisti, saj je imel izvrstne zveze v Moskvi. Med drugo svetovno vojno je deloval kot obveščevalec, po vojni pa naj bi tako Kardelj kot Ranković pazila, da ni dobil nobene politične funkcije. A očitno je bil nepogrešljiv, saj je bil direktor Uljanika v Pulju in Litostroja v Ljubljani.

Josip Križaj (1911–1948)

Vojaški pilot iz Koprive na Krasu je zaradi divjanja italijanskih fašistov leta 1932 namesto v Vidmu pristal v Ljubljani. Pa ga niso sprejeli ravno odprtih rok. Šele po dveh letih so ga vzeli nazaj med pilote. In tudi zaradi tega, pa tudi zato, ker je bil član TIGR-a, se je že avgusta leta 1936 boril v Španiji. Opravil je več kot 100 vojnih poletov in bil dvakrat sestreljen. Drugi svetovni vojni se je priključil šele ob koncu, kot inštruktor in poveljnik na sremski fronti. Umrl je leta 1948 na Snežniku, ko so ga v slabem vremenu poslali na izvidniški polet.

Anton Ukmar (1900–1978)

Komunist iz Proseka pri Trstu je bil v Španijo poslan kot član italijanske partije. Z republikanskimi silami je sodeloval pri organizaciji obveščevalne službe, pa tudi kot komisar mitraljezcev v mednarodni brigadi Giuseppe Garibaldi. V drugi svetovni vojni je organiziral partizanske odrede v Franciji, potem je odšel v Ligurijo in leta 1945 z enotami odporniškega gibanja osvobodil Genovo, kjer so ga razglasili za častnega meščana. Leta 1945 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je delal na različnih funkcijah. Leta 1954 se je ustalil v Kopru.

Stane Bobnar (1912–1986)

Narodni heroj iz Vevč je postal član slovenske komunistične partije že leta 1935. V Španiji je bil leta 1937 hudo ranjen, zato so ga odpeljali v Francijo. Ko je okreval, je deloval med slovenskimi izseljenci in se vrnil v Jugoslavijo ob začetku vojne. Kmalu so ga aretirali, po kapitulaciji Italije pa je bil eden od ustanoviteljev partizanskih prekomorskih brigad. Sodeloval je v bojih za osvoboditev Dalmacije in Reke. Po vojni je v glavnem opravljal visoke vojaške naloge v jugoslovanski vojski. Bil je tudi politični komisar oficirske šole v Ljubljani.

Leopold Caharija (1905–1995)

Leopold Caharija iz Nabrežine pri Trstu je v zgodnji mladosti postal član italijanske komunistične partije. Leta 1928 se je izselil v Argentino, kjer je sodeloval v uporu proti izkoriščevalcem. Zaprli so ga in mučili. Leta 1939 se je pridružil mednarodnim brigadam v španski državljanski vojni, kjer je postal komandant v brigadi Garibaldi. Zajeli so ga, odpeljali v Trst in ga zaprli. Leta 1943 je zbežal v partizane. Sodeloval je pri osvoboditvi Trsta. Po vojni je bil v Ljubljani komandant policije, nato so ga prestavili v Koper, kjer je postal župan.

Rudi Janhuba (1914–1976)

Revolucionar in časnikar, ki se je rodil v Trstu, je bil sin češkega železničarja Františka in Slovenke Matilde Skuk. V času fašističnega terorja so se preselili v Jugoslavijo. Med študijem se je Janhuba vključil v levičarsko gibanje, bil je nekajkrat zaprt, potem se je vključil v mednarodne brigade v Španiji. Po porazu republikancev je bil interniran, leta 1941 pa je pobegnil k partizanom in v bojih dosegel čin polkovnika. Po osvoboditvi je delal v diplomaciji, kasneje je bil tudi urednik Dela in predsednik komisije za film in kinematografijo.