Iz Francoske Gvajane so po več mesecev trajajočih preložitvah v četrtek ob 3.51 po našem času vendarle izstrelili raketo vega, na krovu katere sta poletela tudi prva slovenska satelita Nemo HD in Trisat.
Približno 40 minut po vzletu se je na višini 515 kilometrov, torej v višini orbite, po kateri bo krožil okoli Zemlje kot drugi med vsemi sateliti, od rakete odcepil mikrosatelit Nemo HD. »Po dolgih letih priprav in številnih neuspelih poskusih so moji občutki že skoraj otopeli. Nazadnje pa se je nepričakovano in vrtoglavo hitro pojavila priložnost. Šlo je neverjetno gladko. Po treh minutah od vžiga motorjev je bil satelit že v vesolju,« je iz Francoske Gvajane sporočil Tomaž Rodič, direktor ljubljanskega Centra odličnosti Vesolje-SI, kjer so satelit razvili.
Njegov mariborski nanokolega Trisat se je aktiviral okoli 6. ure. »Ja, zdaj smo v vesolju,« je bil vesel vodja projekta Iztok Kramberger. Kljub temu da je njegovo ime sestavljanka besed Triglav in satelit, gre v resnici za čisto pravcati štajerski satelit. Razvili so ga študentje mariborske univerze v sodelovanju s podjetjem Skylab, ki se je rodilo v njihovih laboratorijih. Zgodba se je začela leta 2009, ko se je ekipa študentov s fakultete za elektrotehniko pod vodstvom profesorja Krambergerja prijavila k projektu evropske vesoljske agencije ESA, katerega cilj je bil v Lunino orbito utiriti evropski satelit. To se ni zgodilo, a to Mariborčanov ni ustavilo. Nadaljevali so razvoj procesorja in zemeljske postaje. Do lastnega satelita je bil le še korak.
Narediti vesolje dostopno
Če je primat velikih vesoljskih agencij zamajal Elon Musk z zasebnim podjetjem Space X, katerega cilj je dodobra poceniti polete v vesolje, se ta trend občuti tudi na področju malih satelitov, ki vnašajo svežino v raziskovanje vesolja in opazovanje Zemlje. »Cilj projekta je pokazati svetu, kaj zmoremo v Sloveniji na področju vesoljskih tehnologij,« je ob neki priložnosti izjavil Kramberger.
In kaj zmore Trisat oziroma kaj ga dela tako posebnega? Najprej njegova majhnost, saj tehta pičle štiri kilograme in bi ga mirno lahko spravili v škatlo za čevlje. Ima pa vse, kar imajo veliki, po funkcionalnostih se lahko kosa z vsaj desetkrat večjimi sateliti. Njegov najdragocenejši tovor? Skylabova kamera. Občutljiva je za človekovim očem nevidni infrardeči spekter in je uporabna za opazovanje Zemljinega površja, na primer za izsušenost vegetacije, onesnaženost morja z oljnimi madeži, odkrivanje žarišč požarov, vulkanskega prahu v ozračju ali zaznavanje z rudninami bogatih površin. Izredno zanimiva je tudi za vojaške namene, vendar o tem njegovi snovalci neradi govorijo oziroma ne smejo preveč govoriti.
Če je Trisat skoraj v celoti plod slovenskega znanja, pa so njihovi ljubljanski kolegi ubrali nekoliko drugačen pristop. Komponente za satelit Nemo HD so kupovali po vsem svetu, sestavljanje pa so zaupali kanadskim znanstvenikom. Sami so se osredotočili zgolj na ključne funkcionalnosti 65 kilogramov težkega mikrosatelita v velikosti zaboja piva. Tudi pri Nemu je to kamera. A je ta interaktivna. To pomeni, da lahko gledaš sliko v realnem času in hkrati obračaš satelit z igralno palico.
Rešitev za edinstven slovenski problem
Ideja je poslovne narave. Evropski satelitski sistem Sentinel že omogoča opazovanje velikih kmetijskih površin, vendar pa je pri nas zaradi razdrobljenih in majhnih polj uporaben zgolj za 20 odstotkov kmetijskih površin. Njihov satelit bo zapolnil to vrzel. Bo edini evropski satelit z videom iz vesolja v realnem času.
Raketa vega je v vesolje sicer poleg mariborskega in ljubljanskega popeljala še okoli 40 drugih satelitov. Vse za dolgoročno evropsko satelitsko neodvisnost.
Po dolgotrajnem razvoju, čakanju na izstrelitev in današnjem olajšanju ob uspešni izstrelitvi gre zdaj zares. Po vzpostavitvi kontakta je treba korak za korakom vzpostaviti vse funkcionalnosti. Samo testiranje lahko traja več mesecev. »Veseli smo, da se je ta prvi kamen odvalil. Zdaj pa se pravzaprav začenja resno delo, smo šele na začetku,« je realističen Kramberger. Njegov satelit bo med zvezdami ostal približno šest let, pozneje pa bo zaradi gravitacije vstopil v atmosfero in zgorel. A razmišljajo že, kako bodo v vesolje spravili nov slovenski satelit, ki naj bi v začetku prihodnjega leta odpotoval desetkrat dlje od svojega predhodnika, v 6000 kilometrov oddaljeno, mnogo zahtevnejšo srednjo Zemljino atmosfero, kjer bo meril vreme. Tam nanosatelitov še ni.
