»Čas, ki ga živimo, je nejasen. Počasi že pozabljamo, kako je bilo prej, stara pravila ne veljajo več, novih pa še ni na obzorju,« pred jutrišnjo uvodno premiero v SNG Drama Ljubljana razmišlja Igor Samobor, ravnatelj te gledališke hiše. »Tudi zato smo letošnjo sezono poimenovali Lebdenje, saj se nahajamo v nekakšnem vmesnem prostoru, kjer se nam prihodnost kaže le v medlih obrisih.«
Kako preseči dediščino nasilja
Tako ali drugače zabrisanih mest se loteva tudi drama Požigi, sicer drugi del tetralogije Kri obljubWajdija Mouawada, enega izmed najpomembnejših sodobnih frankofonskih avtorjev, ki jo bodo v režiji Nine Rajić Kranjac jutri ter v soboto premierno uprizorili na velikem odru. »Dolgo sem iskal pravo priložnost, da bi postavili to besedilo, ki ima res ogromno povedati. To je izrazito politična in hkrati poetična igra, z velikimi slikami in velikim uporom proti trenutnim razmeram v svetu, še posebej na Bližnjem vzhodu,« poudarja Samobor.
Kot pojasnjuje dramaturg predstave Tibor Hrs Pandur, so v Mouawadovih dramah pogosto prisotni mitski elementi, hkrati pa izhajajo tudi iz konkretnega zgodovinskega ozadja – sam avtor je namreč pri sedmih letih zaradi državljanske vojne z družino zapustil Libanon, travma zdrobljenega otroštva, izgubljena identiteta in izkušnja izgnanstva pa so motivi, ki se pretikajo skozi vsa njegova dela. »V jedru Mouawadovega sporočila je, da se dediščina nasilja prenaša naprej, včasih še dolgo po tistem, ko je vojna končana, in da je svet, kakršnega živimo, njena posledica.«
Dolg in temeljit proces
Drama Požigi, ki jo je prevedla Eva Mahkovic, se osredotoča na zgodbo treh oseb: zagonetne Naval (Pia Zemljič) ter njenih otrok Simona (Nejc Cijan Garlatti) in Jeanne (Nataša Keser). Naval v nekem trenutku nenadno izgubi voljo do življenja in brez vsakega pojasnila popolnoma obmolkne, po smrti pa hčeri in sinu v oporoki naloži nalogi: Simon mora najti njunega očeta, za katerega sta mislila, da je mrtev, Jeanne pa brata, za katerega sploh nista vedela, da ga imata. Da bi izpolnila materino željo, se podata na dolgo potovanje v kraje, od koder izhajata, in skozi zamolčano družinsko zgodovino…
Kot pripominja režiserka Nina Rajić Kranjac, je predloga od vseh sodelujočih zahtevala skrajno resen premislek o lastnih stališčih. »Mouawad terja brezkompromisen pristop, tudi v smislu, da ustvarjalca prisili v to, da se odpove dokončnim odgovorom in sprejme človeka kot uganko, v vsej njegovi krhkosti.« Ker v besedilu ne manjka »velikih misli in velikih besed«, hkrati pa avtor niha med nežnim in surovim, med brechtovsko političnostjo in čehovljanskimi pasažami, je bilo iskanje primernih uprizoritvenih izhodišč hkrati izzivalno in navdihujoče, tudi v žanrskem pogledu, je še dodala.
Premiera Požigov je bila sicer načrtovana že v pretekli sezoni, a so jo bili zaradi epidemije prisiljeni prestaviti na jesen. Daljši čas za pripravo pa je bil dobrodošel, saj je večplastnost zgodbe, ki ima na neki način skoraj kriminalni zaplet, od ustvarjalcev zahtevala, da »temeljito raziščejo vse vzgibe in replike«, kot je omenila Pia Zemljič. Temeljit je tudi rezultat, kajti predstava naj bi trajala približno štiri ure in pol, z dvema odmoroma.
