Venezuelski minister za komunikacije je ta teden presenetil javnost s sporočilom, da je predsednik Nicolas Maduro podpisal odlok o pomilostitvi 110 političnih zapornikov in oseb, ki so v kazenskem pregonu zaradi domnevnih zločinov proti njegovi vladi. »Namen je pred parlamentarnimi volitvami poglobiti proces nacionalne sprave,« je povedal minister Jorge Rodriguez in zatem prebral imena pomiloščenih s pojasnilom, da bodo lahko sodelovali na parlamentarnih volitvah, ki jih je vlada razpisala za 6. december.
Guaido: To je past
Po besedah odvetnika Gonzala Himioba iz nevladne organizacije Foro Penal, ki ponuja pravno pomoč političnim zapornikom in preganjanim zaradi politične dejavnosti ali prepričanja, je med pomiloščenimi 50 političnih zapornikov, ki so bili v ječi, 23 oseb je bilo pogojno na prostosti, preostalih 37 pa je bilo v postopkih preiskave, vendar ne v priporu. Na seznamu pomiloščenih so imena znanih voditeljev in poslancev različnih opozicijskih strank, kot so prvi podpredsednik državnega zbora Juan Pablo Guani, predsednik parlamenta iz leta 2016 Henry Ramos Allup in Freddy Guevara, najbolj znan predstavnik stranke Ljudska volja, ki se od leta 2017 skriva na čilskem veleposlaništvu v Caracasu, ter terorizma obtoženi poslanec Roberto Marrero, ki je desna roka opozicijskega voditelja in samooklicanega predsednika države Juana Guaidoja. Seznam pa ne vključuje okoli 300 oseb v podobni situaciji, niti politikov in aktivistov z levega pola politične opozicije, ki so za zapahi ali v kazenskem pregonu.
Koga je torej Maduro pomilostil? Večina pomiloščenih ni bila obsojena oziroma jim ni bila dokazana krivda za zločine, zaradi katerih so jih preiskovali, zato je Guaido prepričan, da je Madurova poteza past in še en dokaz, da gre za diktaturo. Dejansko je ta poteza premišljena. Madurov namen je prikazati prihajajoče volitve kot legitimne ter si skupaj z drugimi že sprejetimi ukrepi zagotoviti večino v parlamentu, ki jo nujno potrebuje, da si doma utrdi oblast in vsaj delno obnovi odnose z mednarodno skupnostjo, kajti brez legitimnega parlamenta mu nobena država ali mednarodna institucija ne bo odobrila prepotrebnih kreditov. Ovira temu načrtu se je pojavila prejšnji teden, ko je Guaido sklenil načelni dogovor o bojkotu volitev s 27 političnimi strankami, ki ga podpirajo, in posebej z vodstvom štirih največjih desnih opozicijskih strank, imenovanih G4, rekoč da »režim ni verodostojen niti ne zagotavlja osnovnih demokratičnih pogojev«.
Iskanje najšibkejšega člena
Maduro se je v odgovor začel pogajati z Henriquejem Caprilesom Radonskim, prvakom stranke Najprej pravica iz skupine G4. Capriles se je v preteklosti že dvakrat potegoval za predsedniški stolček in predstavlja desnosredinski del opozicije, do Guaidojeve politične strategije pa je zadržan. Po njegovem mnenju bojkot volitev ni najbolj modra poteza, ob tem pa pričakuje od vlade nekatere koncesije, ki bi zagotovile »pregleden, vključujoč, svoboden in pravičen volilni postopek«. Večina analitikov zato domneva, da so ponedeljkov odlok in še druge napovedane poteze v bližnji prihodnosti pravzaprav politične koncesije, na katere je venezuelski mandatar pristal v pogajanjih s Caprilesom. Nujni cilj vlade je namreč doseči, da na volitvah sodeluje vsaj del opozicijskih strank in da se jih udeležijo tudi opazovalci EU in drugih mednarodnih entitet, da bi bila potrjena legitimnost glasovanja in sestava novega parlamenta. Iz Bruslja je prišel jasen namig, da to ne bo mogoče brez »verodostojnega volilnega postopka«.
