»Prebivalci Črne vasi in Lip že leta čakajo, da občina zgradi komunalno infrastrukturo in uredi cesto skozi naselje, ki je zelo nevarna, saj nima niti pločnika niti kolesarskih površin, čeprav gre za priljubljeno kolesarsko pot proti Podpeči.«

Res je, cesta je nevarna za vse to, kar se na njej dogaja. Komunalna oprema naselja je zelo pomanjkljiva, kljub temu se naselje kar širi in širi, promet po cesti pa je poleg tega še tranziten. Ob tem je treba izpostaviti, da je celotna Črna vas na poplavnem območju, kjer ni načrtovanih »omilitvenih ukrepov« zaradi narave poplavljanja (s podtalnico), gradnje na poplavnih območjih pa bi se morali po zahtevah evropskih protipoplavnih direktiv izogibati, če ni nujna. Kanalizacija in druga vgrajena infrastruktura morajo biti v vodotesni izvedbi, zaradi nenosilnosti barjanskih tal na betonskih podlogah (in na pilotih?), kar precej podraži gradnjo in komunalni prispevek. Torej: na poplavnem območju gradnja za bogate? (Ki to niso, ko se gradnje lotijo in če ne plačajo komunalnega prispevka za dokončno komunalno ureditev…)

Kar težko je gledati, ko se cele površine Barja na debelo nasipajo, zato da se na njih (začasno poceni) gradi (okoli njih se pa ob poplavnih dogodkih širijo poplave in utaplja komunalna oprema).

Morebiti dodeljena evropska sredstva bodo pod kontrolo EU, zato morajo biti gradnja skladna z določili EU – naselje Črna vas je delno zelo staro, večinoma pa se širi prav v sodobnem času, kar je na poplavnem območju neregularno, netrajnostno in neusklajeno z evropskimi merili.

Seveda lahko samo pohvalimo napore občinske uprave, da se aktivira pri pridobivanju sredstev in poskuša urediti neprimerno zatečeno stanje, vendar mora pri tem tudi načrtovanje v prostoru ustrezno usmerjati – upamo, da bodo evropska sredstva kljub problematični situaciji dodeljena in pravilno porabljena (da jih ne bi ob nepravilnostih vračali, z kaznimi vred).

Ob tem, ko občina dovoli razvoj prostorsko in okoljsko neprimerne naselitve, pozablja (zavestno zanemarja?) na osnovno komunalno opremljanje znotraj svojih mestnih površin – v Trnovem že 40 let čakamo na občinski investicijski program (kjer ni možno pričakovati EU sredstev) in izvedbo komunalne ureditve sekundarnega nivoja stanovanjske dovozne ceste do legalnih gradenj, vključno s sekundarnim kanalizacijskim vodom, vodovodom in ostalo komunalno opremo. Tako se dogaja, da že 40 let vodovodno vodo uporabljamo posredno, brez priključka na vodovod, ki ga ni, podobno velja za kanalizacijo – 40 let živimo v okviru komunalne »improvizacije«.

Takih območij je v MOL še kar nekaj, z evropskimi sredstvi se jih poskuša sanirati, vendar je pomanjkanje občinskih aktivnosti še vedno očitno.

Martina Lipnik u. d. i. a., Ljubljana