»Ja, zakaj je pa Jani Kovačič šel posnet Škofljico na Jesenice? Ja zato, ker takšnih glasov iz občinstva v Ljubljani nisi mogel dobiti,« je Zvone Tomac, veteran radijskega glasbenega novinarstva v naših krajih in podroben poznavalec slovenske akustične scene, dejal odločno. Skladba Škofljica (enako Žare lepotec, Fižol, Otroci samohranilk in še kaj) Janija Kovačiča oziroma posnetki iz jeseniškega gledališča Toneta Čufarja so eno najbolj prešernih razpoloženj, kar jih je bilo v zabavni glasbi obče posnetih pri nas. Plošča je izšla oktobra 1980, torej se to jesen slavi jubilej. »Škofljico smo šli na Jesenice posnet zato, ker so edino tam imeli klavir. Bila je polna dvorana, ki je bistveno bolj 'zajebavala' mene kot jaz njih. Ogromno ljudi je prišlo iz Kranja, ki je bil takrat, skoraj bi rekel, predmestje Ljubljane, ob Škofji Loki pa zelo močan akustičarski center,« je povedal Jani Kovačič.
Da je bil čas njegove prve plošče obdobje nadvse veseljaških nastopov, priča tudi Neven Smolčič, tonski mojster, ki je ob Toniju Juriju zadeve posnel tako v živo kot v studiu. Producent plošče je bil nihče drug kot Marko Brecelj, junak Cocktaila iz leta 1974, kantavtorske plošče, ki je izšla leto po Odpotovanjih Tomaža Pengova, čeravno je prvi slovenski kantavtorsko-akustični kitarski nosilec zvoka slej ko prej EP-plošča Srečanji Tomaža Domicelja iz leta 1969. »Uporabili smo znane obrazce oziroma variacije na znane kitarske obrazce, glede harmonij nismo pametovali, dodali smo temeljne rock'n'roll ritme in to je bilo to,« Kovačič sam recenzira komade s prve plošče s 40-letno distanco. Svoj specifičen izraz, način petja in igranja je, kot pravi, izoblikoval med igranjem na ulicah evropskih mest, ki jih je obiskoval na avtoštop. »Na ulici izpiliš glas, da te slišijo brez ozvočenja, in pa način petja, da lahko poješ dlje časa.«
Besedila polna metafor
Akustični izvajalci veljajo za intelektualce. Tudi izhajali so izrazito iz študentskih vrst, študije so praviloma končali, besedila so imeli daljša in polna metafor, glasba pa jim ni bila prvi vir preživetja. Tako kot Kovačič filozofijo je Bojan Drobež končal elektrofakulteto oziroma računalništvo. Drobež je avtor prve »finger picking« kitarske plošče pri nas in v nekdanji Jugoslaviji. Podobno kot Kovačič svojo jo je izdal leta 1980. In prav tako je bil zraven Smolčič kot snemalec. Drobež je pred tem tudi pel v triu Orehek, vendar se je petju odpovedal, čeravno Neven Smolčič pravi: »Meni se je zdelo povsem super, njemu pa ne.« Drobež dodaja: »V kantavtorstvo sem šel bolj zato, ker sem pač igral kitaro, pel sem, znal sem napisati kakšno skladbo in besedilo, pa želel sem se predstaviti javnosti. In kar nekakšen kantavtorski bum, ki so ga pred nami ustvarili že Domicelj, Šifrer, Mežek in seveda Tomaž Pengov, se je zdel pravi za kaj takega. Za razliko od Janija Kovačiča, s katerim sva skoraj hkrati stopila na ta teren, sem jaz svoje mesto šele iskal. Jani je bil že na začetku Jani in tak je še danes. Jaz pa sem bil samo sledilec prej naštetih prvakov, ki še ni vedel, kam naj gre, da bo drugačen. In potem se je nekega dne, po nekaj letih kantanja, zgodila prilika. Spoznal sem Nevena Smolčiča in Toma Pirca. Zanesenjaka sta nekaj mojih demo kitarskih posnetkov nesla naokrog in zanimanje so pokazali v ljubljanski izpostavi beograjske založbe RTB PGP. Izpostavo sta v Ljubljani vodila Boris in Zdenka Kovačič. Brez navedenih štirih mene kot avtorskega kitarista danes ne bi bilo. Do zadnjega dne – klobuk dol.«
Ob tem, da je imel redko kitaro Martin, je Drobež, sicer iz Savskega naselja v Ljubljani, prvi sledilec »american primitive guitar music« žanra, katerega začetnik je bil John Fahey, njegov ključni sopotnik pa Leo Kottke. Fahey je kulten ameriški glasbenik. Na tradicionalen country prstni način je preigraval stare ljudske viže, klasiko in glasbo neameriškega porekla. Pop derivat scene so bili Canned Heat. Njihov šef Alan Wilson je bil Faheyjev prijatelj in asistent pri muzikološkem študiju na univerzi UCLA, velik Faheyjev spoštovalec je Pete Towsend iz Who, prav tako Lee Renaldo iz Sonic Youth.
Številne različice kantavtorstva
Drobež je domačo sceno fasciniral prav s preigravanjem Kottkeja. Kasneje se je prepustil vplivom britanskih folk kitaristov, Francoza Pierra Bensuana in ameriškega kitarista Billa Frisella. Podobno kot njegovi vzorniki je veliko eksperimentiral z uglasitvami, kar pa med tovrstnimi glasbeniki otežuje sodelovanje. »Posledica igranja s preglasitvami vsa ta leta je, da danes praktično ne znam več igrati kitare v običajni klasični uglasitvi. Tudi kapodastra ne uporabljam in se zato še teže prilagodim komur koli. In pretirano temeljit sem, pa še not ne berem. Vse skupaj me dela počasnega in neučinkovitega za sodelovanja. Dobro vem, kaj je to izurjen 'muskontar', samo pogled dvigne in že deluje. Na žalost je tako igranje blizu štancanju, pa sem zato raje tam, kjer sem – malo po svoje drugačen in predvsem avtor.«
A inačice kantavtorstva pri nas so številne. Med Drobežem in Marijanom Smodetom, ki se ga prav tako prišteva med akustične izvajalce in kantavtorje in je s 150.000 prodanimi nosilci zvoka absolutni slovenski »tiražni« rekorder, je veliko prostora. Tudi svetov. Poleg omenjenih prvakov so vmes številni drugi: Andrej Trobentar, Mateja Koležnik, Peter Meze, Dušan Uršič, Dani Bedrač in Kladivo, konj in voda, Duo Kora, Sedmina...
Kot pravi Kovačič, sta bili tipični oporišči slovenskega kantavtorstva Kranj in Škofja Loka. Kantavtorstvo je iskalo druga prizorišča kot preostala popularna glasba. Ljubi so jim bili mali kulturni domovi, gasilske dvorane, samostani, cerkve, gradovi, vinske kleti… Kot pomemben moment za slovensko kantavtorstvo pa Kovačič omenja taborništvo. Kdor se je s kitaro prebil ob tabornem ognju, je šel skozi prvo selekcijsko sito in tako je na primer začel Andrej Šifrer.
