Ali bodo ljudje (vsaj v večini) ukrepe sprejeli kot razumne, poštene, sorazmerne in zato tudi nujne v interesu vseh, je v veliki meri seveda odvisno od zaupanja, ki ga imajo v institucije, ki te ukrepe sprejemajo in uveljavljajo. Takšno zaupanje pa seveda lahko zelo hitro splahni, še posebej če se v javnosti pokažejo dvoličnost odgovornih v teh institucijah, njihovo sporno ravnanje in neustrezno komuniciranje.

Na žalost smo omajanemu zaupanju in dvomu o ustreznosti in potrebnosti posameznih ukrepov, ki so še v veljavi, in novih, ki se sprejemajo, priča prav v sedanjem času poteka epidemije, ki za nameček sploh ni več razglašena. Zaupanje v pristojne organe, vlado, pristojno ministrstvo, NIJZ, posebno strokovno skupino z njeno vodjo na čelu in celo v posamezne epidemiologe je v zadnjem času (za razliko od zaupanja in podpore, ki so je bili deležni ob začetku epidemije) temeljito omajano. Razlogov je več.

V vsaki urejeni, demokratični in pravni evropski državi se točno ve, kateri organi so pristojni za ukrepanje v razmerah epidemij, tudi te, ki nas je doletela. Tudi pri nas je to kristalno jasno: to sta predvsem ministrstvo za zdravje in NIJZ. Seveda ima tudi vlada pri tem pomembno vlogo in odgovornost, vendar je naša pri tem z vrsto posegov žalostno odpovedala. Namesto da bi olajšala in podprla delovanje obeh omenjenih ključnih institucij, je kadrovsko obglavila NIJZ (dvakrat), ministrstvo za zdravje pa potisnila na stranski tir. Kot nadomestek je ustanovila posebno strokovno skupino, ki jo vodi strokovnjakinja očitno po željah in okusu vlade.

Ni presenečenje, da sedanja vlada izkorišča obstoječe razmere za utrditev svoje oblasti na vseh področjih, to bi na žalost po dosedanjih izkušnjah pri nas verjetno počela tudi vsaka druga. Preseneča pa robatost, arogantnost in škodljivost njenih potez prav na področju zdravstva in še posebej institucij, ki so pristojne za ukrepanje v času epidemij. Nastavitev vladi naklonjenih ljudi v institucije, v katerih bi morale veljati izključno strokovne reference, nadomestitev pristojnih institucij z ad hoc oblikovanimi skupinami (ki za svoje predloge ne nosijo praktično nikakršne odgovornosti) ne prispeva k verodostojnosti vladnih ukrepov in še manj k verodostojnosti tako nastavljenih strokovnjakov.

Drugi razlog, ki je v veliki meri vznejevoljil veliko ljudi, je način komuniciranja z javnostjo, ne samo uradnega vladnega govorca (o njem je škoda izgubljati besed), ampak tudi vodje vladne strokovne skupine. Poleg razumljivih opozoril bi pričakovali tudi pomirjujoče in spodbudne besede, doživeli pa smo samo grožnje in zahteve po izrekanju drastičnih kazni. V nobeni članici EU takšnega načina komuniciranja ni bilo zaznati. Poleg arogantnega in neprimernega komuniciranja je temu dodalo tudi nespoštovanje sprejetih ukrepov tistih, ki bi morali biti prav temu za zgled.

Zadnje, kar v zvezi s povedanim še velja izpostaviti, so podatki, ki se sicer dnevno objavljajo in ki seveda niso sporni, vendar pa ne dajejo v celoti prave slike o stanju epidemije in ogroženosti pri nas. Ljudi bi vsekakor zanimalo, kako so sprejeti ukrepi vplivali na siceršnje zdravstveno stanje prebivalstva; vsi vemo, da so se zaradi njih krepko povečale čakalne dobe, odpovedale številne, tudi nujne operacije in specialistični pregledi. Prav tako bi bili za javnost zanimivi podatki, koliko se je zaradi te epidemije povečala obolevnost in smrtnost v primerjavi z obolelostjo in smrtnostjo zaradi podobnih obolenj preteklih letih.

Ljudem je pač treba zaupati, grožnje in nedoslednosti zaupanje in verodostojnost pristojnih institucij samo še dodatno omajajo.

Remzo Skenderović član društva SRP, Ljubljana