Tokratna teorija zarote je vezana na Paula McCartneyja, enega od dveh še živečih članov zasedbe The Beatles. Razloga za izbor sta dva. Pred dnevi so M. D. Chapmanu, ki je pred štiridesetimi leti umoril Johna Lennona, enajstič zavrnili prošnjo za pogojni odpust, obenem pa v tem letu obhajamo 50 let, odkar se je omenjena pop zasedba dokončno razšla. Kot dodatna začimba dogajanju je v tistem času začela v javnosti krožiti informacija, da Paul McCartney ni dejanski Paul oziroma da gre za njegovega dvojnika. McCartney naj bi umrl v prometni nesreči leta 1966, prve govorice o tem pa so začele kuloarsko krožiti že leta 1967.
Dokaze videli vsepovsod
Zadevo so podžigali še Beatli sami oziroma Lennon, ki je v zadnji fazi zasedbe precej eksperimentiral s halucinogenimi opiati in se igračkal z izjavami, kot v skladbi Glass Onion z Belega albuma leta 1968, v kateri pravi: »Še en namig za tebe, mrož je bil Paul.« Med drugim sklicujoč se na skladbo I am walrus, torej Jaz sem mrož. Obenem so sledilci sami iskali dokaze in razvijali svoje teorije. Kot eden od ultimativnih namigov ali dokazov je služila razvpita fotografija s prehoda za pešce za album Abbey Road iz leta 1969. Celotna interpretacija pravi, da fotografija predstavlja pogrebni sprevod, v katerem je v belo oblečeni Lennon sveta oseba, črno oblečeni Ringo Starr pogrebnik, Harrison v džinsu predstavlja kopača grobov, McCartney, ki je na fotografiji edini bos, pa truplo.
Za zadevo zagreto občinstvo je iskalo in našlo še nekaj dokazov. Eden od njih naj bi bila Lennonova izjava iz skladbe Strawberry Fields Forever, kjer ga nekateri slišijo izreči stavek: »Pokopal sem Paula« (I buried Paul), ne glede na to, da je Lennon trdil, da na posnetku reče »Cranberry Sauce« ali po naše »brusnična omaka«.
Izzvala kritično refleksijo
Govorico, iz katere se je teorija zarote o Paulu McCartneyju razvila in do konca leta 1969 postala vseameriška, je oktobra 1969 izzval članek v lokalnem študentskem časopisu iz Iowe, o katerem je avtor Tim Haper kasneje dejal: »Mnogi od nas smo bili zavoljo Vietnama in nasprotovanja ureditvi pripravljeni in sposobni verjeti v vsakršne teorije zarote.« O tem smo v tej rubriki že pisali. Po uboju Kennedyja ni v ZDA nihče več verjel nikomur, intenzivirana obča konzumacija opiatov na prelomu v sedemdeseta pa je k temu le prispevala. Kljub temu da so The Beatles, vključno z McCartneyjem, ki je ravno tedaj dobil otroka in se je posvetil družinskemu življenju, zadevo zanikali, so se do konca leta govorice razrasla do te mere, da je bilo posnetih celo nekaj pesmi (drugih avtorjev), ki so obravnavale McCartneyjevo živost. Oziroma mrtvost. Povrhu vsega so The Beatles leta 1970 dokončno razpadli, McCartney pa je posnel svoj prvi solo album, ki so ga menda snemali v največji možni tajnosti. Zaradi vsega tega nekateri še danes verjamejo, da Paul McCartney ni pravi Paul.
A teorija zarote o Paulu McCartneyju ima svojevrstno vrednost. Predstavlja prvo teorijo zarote, ki je izzvala tudi kritično refleksijo. Ki je ponudila zavedanje. Šele na primeru, da je Paul mrtev, so sociologi, psihologi in drugi družbeni analitiki začeli ugotavljati, v kakšne razsežnosti se je ameriška (in kasneje posledično zahodna) družba po uboju Kennedyja oziroma Martina Lutherja Kinga razvila. V občinstvo, ki v principu noče verjeti ničemur uradnemu, ki v vsem vidi zaroto, obenem pa je voljno verjeti prvi izmišljotini, ki zmore potrditi njihovo alternativno stališče. A zaman. Duh je bil izpuščen in lačen senzacij, ki so sledile.
