Ko se je Jasmina Cibic leta 2013 z razstavo Za naše gospodarstvo in kulturo predstavila na beneškem bienalu, je raziskovala okoliščine nastajanja slovenskega parlamenta in likovnih del, ki so jih umetniki v času socializma ustvarili po naročilu. Svojih projektov se vedno loti s proučevanjem arhivov, od weimarskih do jugoslovanskih, ki, kot pravi, četudi pozabljeni, skrivajo neverjetno zanimive podatke o tem, kako so države gradile koherentni estetski prostor, ki naj bi najbolje odražal duha države, in kako (ne)liberalen odnos so imele do umetnikov, izvajalcev njihovih idej. Te podatke nato Cibiceva sestavlja v zgodbe s pomočjo različnih medijev: filma, likovnih intervencij, ready-madov in performansa.
Vpoklicani umetniki
Nič od tega ne bo manjkalo niti tokrat. Razstava Fundus prizadevanj se v filmu posveča arhitekturnim darilom, ki jih je politika namenila bodisi svojim državljanom bodisi transnacionalnim skupnostim, kadar si je v trenutkih ideoloških kriz 20. stoletja zaželela nove podobe. »Umetniki in arhitekti so v takih trenutkih vpoklicani, da sodelujejo pri oblikovanju nove blagovne znamke ideologije,« pravi Jasmina Cibic. Druga dva dela razstave sta posvečena glasbenim in grafičnooblikovalskim delom ter različnim predmetom, ki so jih umetniki podarjali tem novim zgradbam, v katerih je bil film posnet, ter darovom, ki si jih izmenjujejo državniki.
Politični stil darila
Tematiko darila, pri kateri se avtorica opira na znani spis Marcela Maussa Esej o daru, na situacioniste in druge teoretike, ki so razmišljali, kaj je umetnost kot glas politike, bo vpeljal 25-minutni odlomek filma Darilo (2019), ki ga avtorica snema že dve leti in s sodelavci nenehno dograjuje. Posneli so ga v stavbah, ki so eksemplarični primeri političnih daril ljudstvu (Palača narodov v Ženevi, PCF Paris, spomenik na Buzludži v Bolgariji…). V njih, pravi Jasmina Cibic, »arhitektura dobesedno vodi kamero, vodi ti pogled, tega določa arhitekt, ne obiskovalec, ne snemalec. Vidimo, kar hoče, da vidimo, in kakor hoče, da vidimo.«
V teh ikoničnih zgradbah avtorica inscenira nekakšno starogrško igro, v kateri gre za produkcijo vladajočega diskurza, kjer se Diplomat, Inženir in Umetnik prerekajo o tem, kakšna umetnost je primerna za razdeljen narod. Njihove teze pa komentira ženski »zbor« Štirih temeljnih svoboščin (svoboda govora, svoboda veroizpovedi, svoboda pred pomanjkanjem in svoboda pred strahom). Njihovih besed si avtorica ni izmislila, uporabila je citate resničnih politikov in umetnikov. Svoboščine so denimo »liki« iz Rooseveltovega buditeljskega govora (ki ga je napisala Eleanor Roosevelt) o nujnosti vstopa ZDA v vojno leta 1941; te like pa nato ameriški slikar Norman Rockwell upodobi in postanejo izjemno uspešno ameriško propagandno orodje, natisnjeni na neštetih predmetih; gre torej za še eno, Cibičevi tako ljubo uporabo ready-mada – ali suvenirjev zgodovine, kot jim pravi.
Himne in koračnice
Posebna soba je posvečena glasbenim delom, ki so jih večinoma amaterski glasbeniki donirali Palači narodov, a niso bila nikoli izvedena, na ogled pa je serija bobnov, ki so poslikani s predlogi zastave za leta 1920 ustanovljeno Društvo narodov: »Društvo je bilo takrat zelo napredno in naj bi zaustavilo naslednji evropski vojaški konflikt z idejo transnacionalnosti. Palača naj bi te cilje simbolizirala s svojo likovno opremo, ki so jo donirale države članice. Ta darila so bila seveda hudo kolonialna – recimo belgijska tapiserija z golimi ženskimi telesi z neevropskih teritorijev. Zanimivo je videti, kaj se je z vsemi temi darili potem zgodilo. So jih pospravili na podstrešje, v depoje in arhive? Zdi se, da političnega darila ne moreš vreči proč ali vrniti – ali pač?«
Nocoj se bodo ta darila strnila v bobnarskem performansu, v praizvedbah skladb, ki so seveda samo himne in koračnice: »Himne, ki slavijo državo, koračnice pridejo na vrsto, ko politiki napovedo njen razpad in vojno.«
Tretja soba so tihožitja, »fotogalerija« darov, ki so si jih drug drugemu podarjali državniki: tukaj je lipicanec, ki ga je Gadafiju podarila slovenska država (J. C.: Legenda pravi, da ga menda zaradi visokih transportnih stroškov nikoli niso dostavili v Libijo), ter niz Titovih štafet, ki so jih izdelali jugoslovanski umetniki za spodbujanje bratstva in enotnosti. In tu je še izbor vrtnic, vzgojenih in poimenovanih s posvetilom »očetom« ideje evropskega projekta, kot so Sandro Pertini, Konrad Adenauer in Charles de Gaulle. Vrtnice so od prvih vzgojiteljev novih vrst – Napoleonove Josephine – do danes vezane na politično moč in predstavljajo krasen primer estetike politike. »Moj projekt z vrtnicami je sovpadel s pandemijo in zaprtjem meja, tako smo morali 'evropske očete' tihotapiti čez meje, da smo jih lahko posneli – paradoksalen obrat osnovne ideje Evrope, ki nam pred očmi razpada z naraščajočo hitrostjo.«
