Življenjska doba določenega zaščitnega premaza je odvisna od izpostavljenosti zunanjim dejavnikom. Premaze poškodujejo sončno obsevanje in UV-žarki, ki načnejo enotno površino premaza. Les se s spreminjanjem vremena širi in krči, premaz pa izgublja prvotno elastičnost in površina postane razpokana. Najbolj odporni premazi ohranjajo elastičnost in premaz dalj časa nosi zaščitno vlogo. Bolj odporne so lazure (sploh močno pigmentirane, saj blokirajo UV-žarke), ki prodrejo globlje v les, a omogočajo nekaj prehajanja vlage in dihanja lesa.

Ko premaz ne odbija kapljic

Obnavljanje premazov je po grobi oceni potrebno na dve do pet let. Površina premaza sčasoma postane na otip bolj groba, pojavijo se drobne razpoke, ki jih je vse več. Premaz se začne luščiti in sčasoma ga lahko odstranimo že z golo roko. Premaz ščiti, dokler odbija vodo in se kapljice vode ne vpijejo v les. Ko opazimo, da kapljice izginjajo, je čas za obnovo. S površine lesa najprej odstranimo grobo umazanijo in mah, potem pa les obrusimo s srednje grobim brusnim papirjem. Starega premaza ni treba v celoti odstraniti, poskrbimo pa, da na lesu ni ostankov, ki bi se luščili. Pri obnavljanju premaza zato največkrat zadostuje ročno brušenje in ni potrebe po električnih napravah ali celo kemičnih odstranjevalih. Slednje naj bi na lesu uporabljali res zgolj v izjemnih primerih, saj gre za agresivne kemikalije, ki lahko poškodujejo površino, delo z njimi je zahtevno in umazano, brusni papir pa tako najbolj učinkovita in cenovno dostopna alternativa. Z obrušenega lesa z vlažno krpo obrišemo prah, počakamo, da se les posuši, in začnemo lahko premazovati. Nanesemo več tankih slojev, ki jih zaščitimo pred močnim soncem. Če to ni možno, se premazovanja lotimo v popoldanskih urah. Tudi če je svež sloj na otip suh že po nekaj urah, z novim premazom počakamo toliko, kolikor predvidevajo navodila za uporabo. Le tako se bo vsak sloj barve utrdil in zaščita bo trajnejša.

Brez premaza, brez težav

Les brez površinske zaščite propada zaradi izpostavljenosti UV-žarkom in vlagi. Največjo težavo predstavlja stalno prisotna vlaga, saj je vlažen les primeren življenjski prostor za škodljive glive in plesni. Napaden les izgublja mehanske lastnosti, trohni in počasi propada. Vendar pa je propadanje nezaščitenega lesa dolgotrajno, če les vlagi ni izpostavljen ves čas. Nezaščiteni leseni koli bodo v zemlji propadli v nekaj letih, v istem času pa bo suh del nad zemljo zgolj spremenil barvo in nekoliko razpokal. S primerno uporabo lesa se lahko torej izognemo sredstvom za zaščito lesa ali pa njihovo uporabo omejimo na izpostavljene dele lesene konstrukcije. Siva patina starega lesa je lahko zelo estetska in postaja zaželena tudi pri sodobni gradnji z lesom. Govori o kakovostnem izdelku in znanju izvajalca – to dokazuje tudi desetletja star nezaščiten les na tradicionalnih kmečkih objektih. Leseni zatrepi so največkrat zaprti z navadnimi smrekovimi deskami, ki kljubujejo soncu, dežju in vetru.