Toda do šole morajo otroci, ne zgolj prvošolci, priti, zato moramo odrasli zagotoviti, da bodo njihova pot v šolo in ure kasneje tudi domov varne. Na srečo se vsi odgovorni v državi, najsi gre za policijo, različne zavode ali agencije, s številnimi akcijami trudijo in voznike opozarjajo, naj bodo v prvih šolskih dneh posebno previdni, zlasti v okolici šol in vrtcev. Otroci namreč veljajo za najbolj ogroženo skupino prometnih udeležencev, saj so zaradi neizkušenosti in nezrelosti nepredvidljivi, ne znajo si pravilno razlagati prometnih predpisov ter pravilno oceniti razdalje in hitrosti bližajočih se vozil. Zato je dobro, da starši podučijo otroke o nevarnostih v cestnem prometu in jih s svojim zgledom naučijo pravilnega in varnega ravnanja. Vozniki pa morajo biti pri vožnji v bližini šol in mest, kjer pričakujejo večje število otrok, previdni, hitrost pa prilagoditi nastalim razmeram.
Otrok namreč ni pomanjšan odrasli. Drugače sklepa in na promet gleda z druge perspektive. Zaradi procesa odraščanja ne zna presojati in prepoznati ključnih informacij v prometu, kot sta hitrost vozila in njegova oddaljenost. Učenje pravilnega vedenja zato poteka postopoma. Znajdejo se namreč v novih situacijah. Če je bilo na primer zjutraj na poti v šolo vse v redu, ker je bil promet redek, pa se lahko zgodi, da so razmere na poti domov povsem drugačne.
Da morajo biti vozniki posebno pozorni na prvošolce, ki so zaradi neizkušenosti najbolj ogroženi, jim govori tudi rumena rutica, zavezana okoli vratu, ki je pri nas v veljavi od leta 1974, zakonsko obvezna pa je postala leta 1982. Očitno svojo nalogo opravlja dobro, saj med evropskimi državami po varnosti otrok spadamo med najvarnejše; lani je umrl en otrok, predlani nihče. Je pa zanimivo tudi, da so otroci na šolskih poteh najmanj ogroženi ravno septembra, ko so nesreče prej izjema kot pravilo tudi zato, ker se zaradi stalnega opozarjanja prežeče nevarnosti zavedamo prav vsi deležniki v prometu.
Odgovorni v državi podpirajo, da se otroci na pot v šolo odpravijo peš ali s kolesom, saj je število nerazgibanih in pretežkih otrok iz leta v leto večje. Je pa bolj smiselno, da gre otrok na pot sam, saj je tako bolj osredotočen, medtem ko se v skupini odgovornost porazdeli tako, da ni odgovoren nihče. Če otroka iz dneva v dan dostavljamo od vrat doma do vrat šole, pa ga s tem oddaljimo od prometa, v njem ni aktivno udeležen, zato se ne zna obnašati na cesti in se tudi kasneje kot odrasel udeleženec v prometu ne bo znal ustrezno postaviti v kožo drugih šibkejših. Seveda lahko za skrb otrok največ naredijo starši, ki naj otroka že pred prvim šolskim dnem privajajo na pot in mu pojasnijo nevarnosti, ki nanj prežijo. Za slovenske voznike pa velja: od jutri bodimo še posebno previdni.
