In ker niso znali narediti primernega sistema, so se ravnali po tem, da je bil dober zanje in da je bil kopiran od zahodnih držav. Če pa je krivičen, nedoumljivo skoraj totalitaren za več kot 50 odstotkov državljanov – za to pa jim ni mar. Seveda jim je zelo priročen izgovor, da so si ti ljudje vsega sami krivi, saj je teoretično vse sijajno, vse v skladu s človekovimi pravicami – ampak postopke uveljavljanja poznajo večinoma le oni, ne pa navadni ljudje. Sklep: ta država je bila ustanovljena za teh 10 odstotkov ljudi. Vsi drugi naj se pa prilagodijo – ali pa po obrokih »mrknejo«.

Slovenija seveda ni edina država na tem svetu. Vzor so bile zahodne države, v zadnjem času pa celo avtoritarno urejene vzhodne. Primitivnost teh (tudi Slovenije): iz enopartijskega sistema so se izvile tako, da so šle v drugo skrajnost, v razdrobljenost. V tej razdrobljenosti, ki jo ponazarja rek, da hoče vsakdo imeti svoj »kupček gnoja«, povzpetneži pa hočejo biti petelin na tem svojem kupčku gnoja (zato imamo pri nas 212 občin), pa so se dovolj agresivni prigrebli do oblasti in ker ne poznajo drugega kot večinoma le lastne interese, so začeli uveljavljati avtokracijo, ki že močno zaudarja po totalitarizmu, celo fašizmu in nacizmu. Tako sem v pismu 5. 8. naštel 14 značilnosti fašističnih držav po raziskavi dr. Britta: Fascism Anyone?. Žal mi prostor ne dopušča, da bi vam naštel vsaj nekaj konkretnih primerov, tudi mojega z ZD Moste in očesno kliniko. Žal zato, ker vas bo vsaj 70 odstotkov na vse skupaj poreklo: »Ne klamfaj!« Razumelo in znalo interpretirati povedano s konkretnimi primeri bo le tistih 30 odstotkov, katerih intelektualni nivo (razum, pa tudi razumevanje človeškosti) je vsaj pol standardnega odklona od povprečja navzgor.

Temeljni vzrok, žal še vedno ne prepoznan in pripoznan, je dejstvo, da človek ni več vrhovna vrednota. S pojavom kapitalističnega sistema, ki se je v nadaljevanju razvil v (neo)liberalizem, je postala vrhovna vrednota denar. Lahko si zamislite skoraj kakršen koli primer: po le bežni analizi boste ugotovili, da gre vedno le za denar (dobiček, ekonomsko uspešnost ali donosnost ali kakšen podoben argument, zakaj človek ni na prvem mestu). Kljub vehementnemu zatrjevanju, da vsa zakonodaja upošteva tudi človekove pravice. Biti človeški pa vendar zna biti vsak normalno zrel odrasli. Dejstvo je le, da ne smejo biti človeški, ureditve v tem sistemu jim tega ne dopuščajo (sicer tvegajo, da bodo še sami nastradali). Trdim, da zgoraj omenjenim agresivcem ne bi bilo treba tako nekritično kopirati ureditev zahodnih držav. Če bi seveda kaj znali, ne pa poznali samo sebe. In če bi se zavedali, da se država dela za njene prebivalce, ne pa zase.

Uroš Blatnik univ. dipl. psih., Ljubljana