Mitja Lotrič, Dnevnikov igralec sezone 2019/20: Lažje je hoditi proti vrhu kot na vrhu ostati

Prekmurec. Po rojstvu smo tri leta živeli na Gorenjskem, potem pa smo se preselili v Prekmurje.

Prekmurci so odprti, dobri ljudje. Vse poteka bolj po domače kot drugod. Živel sem v vasi Vaneča v občini Puconci in se z nogometom začel resneje ukvarjati šele pri štirinajstih letih. S prijatelji smo od jutra do večera igrali nogomet. To pogrešam pri mlajših generacijah, ki so več pred računalnikom kot na igrišču. Imel sem lepo in nepozabno otroštvo. V Prekmurju ljudje živijo za nogomet. Ne zanima jih samo prva liga, ampak tudi nižje lige. Brat igra v tretji ligi za Ljutomer in tudi tam imajo vroče derbije.

Bo kar držalo, a v zasebnem življenju sem veliko bolj umirjen. Ko pride tekma, želim narediti vse za zmago.

Ker nam ljudje niso pripisovali večjih možnosti za naslov, smo bili zelo motivirani. Razumljivo, da sta bila Maribor in Olimpija v prednosti, a se mi zdi prav posrečeno, da smo prekinili tradicijo, da naslovov ne osvajata samo dva kluba. Če ne bi verjeli v končno zmago, nam verjetno ne bi uspelo. Ničesar nismo želeli preskakovati, ampak smo šli iz tekme v tekmo. Nismo bili preveč evforični in nismo razmišljali o tem, kaj bo, če osvojimo naslov prvaka. A prejšnje sezone je konec, nogomet gre hitro naprej in prihajajo novi izzivi.

Takrat bi se z zmago povzpeli na prvo mesto, a smo samo remizirali. Imeli smo veliko priložnosti, nam pa nikakor ni šlo od nog. Na koncu je bilo prav napeto, na plano so privrela čustva, vendarle pa menim, da je bila moja reakcija človeška in avtomatska, saj pridejo trenutki, ko se težje brzdaš. Če tekma ne bi odločala o ničemer, bi bilo verjetno drugače. Sodniku nisem rekel nič groznega in sem se mu po tekmi tudi opravičil. Bal sem se, da bom dobil dve tekmi prepovedi igranja, kar bi pomenilo konec sezone, a se je vse dobro izšlo.

Odlično mi uspeva, saj mi trak ne pomeni bremena. V garderobi imamo odlične fante z dobrim značajem. Vsi se razumemo, imamo mlado ekipo, zato je tudi meni lažje. Morda se na igrišču ne opazi, da sem kapetan, ker si med seboj pomagamo.

Že ko sem izgubil žogo in Olimpiji pomagal do izenačenja na 2:2, sem bil jezen nase. Marsikaj mi je šlo po glavi. Pa saj ne bom jaz tisti, zaradi katerega bomo izgubili naslov, sem si ponavljal. Tisti večer nisem najbolje igral, a so me rešili soigralci. Vratar Rozman je bil izjemen. Zadnje minute so se vlekle, kot bi igrali sto let, podaljšek pa je šel hitro mimo.

To nas je gnalo naprej. Rekli smo si, zakaj Celje ne bi presenetilo tako kot Leicester pred leti v angleški ligi. Potem ko sem v karieri osvojil superpokal in pokal s Koprom, sem dočakal še državni naslov, ki mi ogromno pomeni. Nepozabno. Škoda, da ni bilo več gledalcev zaradi virusa.

Res sem dobil občutek, da je večina Slovencev navijala za Celje. Pred zadnjim krogom sem prejel ogromno pozitivnih misli, da o čestitkah po tekmi sploh ne govorim. Vsi govorijo, da je Celje rokometno mesto, saj tukaj vsako leto igrajo evropske tekme, a sem prepričan, da bi ljudje ob tako velikem uspehu prišli tudi na nogometni stadion, če bi ga odprli za gledalce.

Zelo vesel sem priložnosti, ki sem jo dobil v tem klubu. Na začetku ni bilo vse rožnato. Ker smo bili navajeni drugačne igre, kot jo je zahteval trener Dušan Kosić, smo potrebovali več časa za uigravanje. Trener zadnja tri leta zagovarja iste stvari, postava se skoraj ni spremenila. Ko sem postal kapetan, sem začutil več odgovornosti. Hvaležen sem Celju, da so nam omogočili, da smo postali prvaki. Igram najboljši nogomet v karieri in upam, da bo trajalo.

Sprva je bilo kot v šoli. Trener je ves čas poudarjal svoje zahteve in kar nekaj igralcev nas je slišalo nekaj krepkih. Seveda potrebuješ čas, da osvojiš nekatere stvari. Četudi si star 30 let, se lahko v nogometu še veliko naučiš. To je tako kot v življenju. Ko smo začeli projekt v Celju, smo bili navajeni drugačnega sloga. Jaz sem prišel s Cipra, nekdo je prišel iz Italije, zato spremembe niso prišle čez noč. Pol leta sem potreboval, da sem osvojil trenerjeve zahteve, in potem je bilo vse lažje. Ko kažeš dobre igre in se dokažeš trenerju, raste celotno moštvo. Ni pa pomemben samo odnos med igralcem in trenerjem. Tukaj so še fizioterapevti, maserji… V klubu smo zgradili družinske odnose.

Živeli smo za vsako tekmo. Bližje je bil konec prvenstva, več smo dali od sebe. Takrat pozabiš na utrujenost in poškodbe, saj je najlepše takrat, ko igraš pomembne tekme. Zelo pomembno je bilo, da smo sami odločali o svoji usodi in nismo bili odvisni od drugih. Vsako tekmo smo si želeli zmagati, kar nas je krasilo vso sezono.

Naslov prvaka je prinesel več obveznosti, odgovornosti in tudi pritiska. Lažje je hoditi proti vrhu kot pa na vrhu ostati. Vsi pričakujejo, da bomo ponovili predstave iz minule sezone in da bomo dokazali, da nismo muha enodnevnica. To je tudi naša želja, a se zavedamo, da ne bo preprosto. Po porazu v prvem krogu proti Muri nismo zganjali preplaha, saj je bilo pred nami še 35 tekem. V zadnjih letih smo vsako sezono malo slabše začeli in se nato dvigovali.

Prvi polčas je bil zelo dober. Norvežani so nas morda malo podcenjevali, a se nam žal ni izšlo. Ostaja nekaj grenkega priokusa, saj imamo občutek, da bi lahko iztržili več. Vsaka šola nekaj stane. Verjamem, da smo se znova nekaj naučili. V uteho nam je, da ostajamo v evropskem tekmovanju. Z nestrpnostjo čakamo novega tekmeca na žrebu.

Zdi se mi, da sem ravno v tem obdobju izboljšal svojo igro. Med karanteno sem se mučil, saj veliko raje treniram z ekipo kot samostojno. Takrat tudi trening mine hitreje. Protokoli za tekme so malce pretirani, saj ni več druženja po hotelih, ves čas je treba nositi maske. Ni enostavno. Stresen občutek je, ko čakaš na rezultate testiranja, saj si nihče ne želi, da bi mu sporočili, da je pozitiven.

Če nimam žoge pri sebi, izgubim občutek po petih dneh brez treninga. Ko si tri mesece brez tekem, moraš paziti, da se ne poškoduješ, saj telo ni v tekmovalnem ritmu. Treningi po aplikaciji zoom so dobri za vzdržljivost, a manjka žoga. Upam, da nikoli več ne bo tako dolgega premora in da se življenje vrne v običajne tirnice, kot smo bili navajeni.

O tem obdobju nerad govorim. Veliko truda sem vložil, da sem se vrnil v pogon, kar se mi sedaj vrača na igrišču. Če si profesionalni športnik, so bolečine stalne spremljevalke in s tem moraš živeti, dokler ni kaj hujšega.

Dokler ni uradne in resne ponudbe, ne morem ničesar komentirati. V celoti sem osredotočen na Celje. Ko bo prišel čas za morebitno selitev, se bomo pogovorili, do tedaj pa ostajam predan celjskemu klubu.

To je zame velika čast, saj so se mi uresničile sanje iz otroštva. Potem ko sem bil član vseh nižjih reprezentančnih selekcij, je manjkalo povabilo v člansko vrsto. Vesel in ponosen sem, da sem ga dočakal, kar razumem kot plod dobrega dela v Celju.