Ne želim žaliti nikogar, vendar ne morem mimo naslednjega: tudi pravica do nevednosti je človekova pravica in je celo ustavno zavarovana. Je pa od nevednosti do neumnosti zelo majhen korak, ki je sicer dovoljen navadnim državljanom, nikakor pa ne politikom, ki upravljajo milijarde in stotine milijonov davkoplačevalskega – našega denarja.

Prav zato (prvič) sedanjo vlado rotim in pozivam, da dokončno ustavi brezglavo investicijo drugega tira in ukine parazitsko podjetje 2TDK, ki izsiljuje gradnjo po prepovedanem območju, habitatskem rezervatu evropskega pomena in življenjsko pomembnih vodnih virih. Skratka po trasi, ki je podzemna ekološka vodna bomba, zaradi česar so Italijani leta 2009 (tržaška pokrajina in občina Dolina) odstopili od projekta v tej smeri. Ustavitev ne bi pomenila konca projekta, ampak njegovo razumno umestitev v prostor z dvotirno progo po sredinski varianti – trasi Koper, Kozina, Divača. Gre za dvotirno progo, ki bo zgrajena brez škode za ljudi in okolje in je 2,5-krat cenejša ter bo spričo 4-krat manj tunelov zgrajena hitreje. Očitno pa se bo tudi tokrat ponovila zgodba TEŠ 6.

Sicer pa (drugič) opozarjam vlado na še en projekt – bohinjsko progo. Cesar Franc Jožef je znal misliti 100 let naprej, mi sodobni Slovenci ne znamo in nočemo misliti 100 let nazaj. Prav zdaj se namreč ponuja možnost njene revitalizacije, modernizacije in elektrifikacije, s tem pa rekuperacije energije. Gre za dejanski preskok iz 19. v 21. stoletje – z izrabo potencialne, kinetične energije in pretvorbo zavorne sile v elektriko. Kajti od Jesenic do Kopra je skupno 1000 metrov (2 krat 500 metrov) višinske razlike. Ogromna sila in ogromna masa 1500 ton pa zdaj služita le za netenje požarov. Zato upam, da bo ta projekt uvrščen kot nujen v vladnem paketu investicij za izhod gospodarstva iz koronakrize.

In (tretjič) obstoja način, kako take katastrofe in anomalije, kot sta bila TEŠ 6 in drugi tir, v bodoče preprečiti. Sedanji zavrnitveni referendum je treba prekvalificirati v potrditveni referendum in ljudstvo, tudi alternativna stroka, bi dobilo zadnjo besedo. »Dokazno breme« bi bilo na strani predlagatelja zakona – praviloma sta to vlada in DZ. Tako bi dobesedno uveljavili tudi 3. in 44. člen ustave. Samo eno besedo v 90. členu ustave je treba zamenjati. To pa je, da je zakon sprejet – ne zavrnjen – če je zanj na referendumu glasovala petina vseh volilcev. S to na videz minimalno spremembo bi dosegli maksimalni učinek. V taki ureditvi tudi omejitev referendumske tematike ni več opravičljiva. Stvari, ki danes stojijo na glavi, bi se tako postavile na noge. Nobena vlada ne bi bila več zainteresirana za čim nižjo referendumsko udeležbo, kot je to sedaj, pač pa za čim večjo. Pogoj za referendum pa seveda ostaja isti – uspešna pobuda 2500 in predhodno zbranih 40.000 podpisov.

Pod pritiskom takšne, obvezne potrditve ljudstva bi avtomatično tudi vsi drugi zakoni postali boljši, bolj premišljeni in ne izsiljeni s hitrimi postopki.

Pozivam eminentne intelektualce iz »Katedrale svobode« in 75 nezadovoljnih z vlado, da to podprejo in se končno opredelijo za delujočo demokracijo, ne zgolj za brezglavo demokracijo proti Janši.

Gre za demokratično spremembo, ne za antidemokratične parole jakobinskega naskoka na oblast. Sicer pa se zavedam, da je takšen predlog za slovensko kolektivistično pamet, s pretežno antidemokratično tradicijo in blokado v glavah, velika herezija. Vendar kljub temu ne iluzija.

Na koncu skromno dodajam, da je pobuda v točkah 2 in 3 čisto moja. Zanjo me niso navdihnili ne Orban in ne Janša, ne frak in ne talar, ampak moja trojna izkušnja z referendumi (TEŠ 6, drugi tir in tudi tretja os). Bi si pa močno želel, da bi jo podprl tudi predsednik vlade Janez Janša, tako kot je podprl zadnji referendum o drugem tiru. Tudi podpora Levice zgornjim predlogom bi bila zelo dobrodošla. Nemo propheta in patria. Nihče ni prerok v lastni domovini.

Poudarjam pa nekaj: rešitve so dobre ali slabe same po sebi, brez obvezne etikete, na čigavem zelniku so zrasle. Treba je začeti razpravljati ad rem, ne ad personam. Ni pomembno, kdo kaj reče, ampak kaj kdo reče. Pamet ni vezana na ideološko ali strankarsko pripadnost, je pa res, da prenekaterim ideologija omrači um.

Vili Kovačič, državljan K.