Koncem osemdesetih let sem doživljal polemiko o zaprtju NE Krško, ki se je uresničila tako, da ta še dandanes obratuje. Dokaj dobro poznam delovanje objekta, na katerega sem v času izgradnje prišel leta 1976 in ostal do 2004. Pred uresničitvijo druge faze sporazuma dveh solastnikov NEK je takratna politika sprejela odločitev, za katero menim, da je bila slaba in zelo kratkovidna. Omogočila je nekritično polemiko o varnosti vseh državljanov zaradi obratovanja tako rizičnega objekta, povzročila nekvalitetno družbeno ozaveščanje ter pomagala pri nastanku parole »Zaprtje NEK«. Razne skupine in posamezni strokovnjaki so v tistem obdobju s svojo predstavitvijo slabosti in nevarnosti pravzaprav dokazovali, da o pravilih izgradnje in obratovanja jedrskega objekta vejo bore malo. Niso se zavedali, da polovične informacije povzročajo škodo na daljši čas, saj ima nepravilno ali nepopolno ozaveščanje zaradi osebnih politikantskih ciljev akterjev vedno neugodni povratni učinek. Razna mnenja o kvaliteti gradnje objekta, ki so jih dobivali državljani, so bila pravzaprav zelo naivna.

Sodeloval sem pri izgradnji in kasneje tudi gradbenem vzdrževanju, zato so mi postopki doseganja zahtev po kvaliteti dobro znani. Predpisani in zapovedani so ter se morajo spoštovati. Osebna odgovornost vsakega, ki izvaja delovne aktivnosti na lokaciji jedrskega objekta, so posameznikova osnovna dolžnost, saj je le tako možno zagotavljati skupno varnost. Varnostna kultura je usmeritev, ki jo ima NEK kot temeljno načelo opisano v administrativnem postopku in je obvezujoča za vse brez izjem. Tudi vsakodnevno varnostno pregledovanje ne pozna izjem v podobi vstopanja pri stranskih vhodih.

NEK je dokaz, da smo kot družba usposobljeni voditi, upravljati in vzdrževati najzahtevnejši sistem. Pričetki pridobivanja sposobnosti sežejo v čas, ko je objekt pričel proizvajati energijo. Zaradi takratnega hitenja po pričetku obratovanja niso bile uresničene vse naloge, toda objekt je bil voden odgovorno in v skladu s pravili naših in mednarodnih nadzornih institucij. Vsakokratna politika je in bo poskušala izkoristiti priložnost, da z vpletanjem uveljavi svojo vlogo. Pravzaprav je sreča, da dovoljenje za obratovanje ni odvisno samo od institucij države lastnice. Če bi taka možnost obstajala, potem bi moralo zaskrbeti vse državljane.

V preteklosti je kar nekaj slabih odločitev dnevne politike povzročilo škodo in težave, katerih avtorji so vedno poniknili. Menim, da je bila velika zmota odločitev o izrabljenem gorivu. Tudi odstop v osemdesetih letih od uresničitve daljnovodne povezave NEK z Beričevim, ki je bil vnesen v karto Elektroprivrednih postrojenja Jugoslavije s stanjem X. 1981 pod oznako v gradnji ali planu, je bil slaba odločitev. Odstop od nadaljnjega sodelovanja za izgradnjo sestrske elektrarne pri solastniku NE Krško je bil nespameten, saj je bistveno pripomogel k sprejemu zakona o moratoriju na gradnjo jedrskih objektov. Posledično se je odstopilo od uresničitve medrepubliškega sporazuma dveh solastnikov NEK, poslabšali so se do takrat zelo dobri medsebojni odnosi in odprla so se vrata problemom. Posodobitev tehnološke opreme leta 2000 ni bila izvedena optimalno, saj je bila podcenjena možnost maksimalne izkoriščenosti v manj ugodnih vremenskih razmerah. Tudi izenačitev zahtevnosti upravljanja jedrskega objekta z drugimi sistemi, kar se odraža v postopkih javnega naročanja, je dolgoročno družbeno škodljiva in posredno vpliva na zagotavljanje jedrske varnosti.

Z namenom, da bi izkoristili priložnost popraviti slabe odločitve iz preteklosti v povezavi z NEK, bom svoje pobude opisal v ločenem pismu.

Dušan Divjak, Spodnja Slivnica