Več kot dva tedna po predsedniških volitvah, na katerih si je predsednik Aleksander Lukašenko po trditvah opozicije prigoljufal zmago z 80 odstotki glasov, se protesti z zahtevo po novih volitvah vrstijo vsak dan. V torek so oblasti po podatkih notranjega ministrstva priprle 51 ljudi, največ po 15. avgustu. Med njimi sta tudi Olga Kovalkova in Sergej Dilevski, člana koordinacijskega sveta, ki so ju obsodili na deset dni zapora. Lukašenko je zahteval aretacijo vseh sedmih članov, tudi 72-letne Nobelove nagrajenke za literaturo Svetlane Aleksijevič, ki pa so jo po 40 minutah zasliševanja na tožilstvu izpustili. Včeraj je pozvala Rusijo, naj pritisne na Lukašenka, da se bo pogajal.
Napetosti z Litvo
V zadnjih dneh ni bilo večjega policijskega nasilja nad protestniki. Je pa Lukašenko, ki je izgubil še podporo delavcev, po televizijskih zaslonih mahal z avtomatsko puško, protestnike zmerjal s »podganami«, ki jih usmerjajo iz tujine, in strašil, da se ob meji z Belorusijo zbirajo Natove sile. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg se je včeraj odzval z besedami, da »gre za poskuse, da postane Nato izgovor za zatrtje protestov«.
Natove sile se v zadnjih dneh niso zbirale na meji, temveč je v nedeljo na 35 kilometrih od meje z Litvo do Vilne potekala nepretrgana sklenjena človeška veriga, s katero je 50.000 prebivalcev Litve skupaj s predsednikom države Gitanasom Nausedo pokazalo solidarnost z beloruskimi protestniki. Se je pa položaj zaostril, ko je v litovski zračni prostor priletel beloruski vojaški helikopter. Oblasti v Vilni, ki so pripravljene na provokacije, so se odločile, da se ne bodo odločno odzvale. »Če bi ukrepali, bi grozila nevarnost vojaškega spopada,« je povedala svetovalka predsednika. Beloruske oblasti pa so odvrnile, da so s helikopterji preprečevali pošiljanje balonov s propagandnimi letaki iz Litve v Belorusijo.
Ne ve, kakšni so nameni Rusije
V Litvo je pred dvema tednoma zbežala opozicijska predsedniška kandidatka Svetlana Tihanovska, ki trdi, da sama ne stremi k prevzemu oblasti, ampak k organizaciji svobodnih volitev. Glavna težava beloruske opozicije je, da nima močne osebnosti, ki bi z odločnostjo, pogumom in občutkom za strategijo lahko vzela usodo države in prepričala neodločne Beloruse, pa tudi tuje diplomate, da je verodostojna politična alternativa Lukašenku. Tako naj bi po njegovem padcu nastala praznina in celo kaos.
Tihanovska je sicer dala daljši intervjuju za pariški Le Monde in glede Rusije dejala: »Bilo bi čudovito, če bi Rusija podpirala naš boj. Toda zahtevala bi, da tako kot drugi spoštuje našo suverenost. (…) Ne vem, kakšni so nameni Rusije, vsekakor pa naša neodvisnost ni na prodaj.« Glede ruskih novinarjev, ki so zamenjali domače na beloruski televiziji, ker so ti dali odpoved, pa je dejala: »To je nelojalno. Videla sem nekaj teh groznih propagandnih posnetkov, v katere sicer nihče več ne verjame.« Pred tem je poudarila, da protesti niso usmerjeni proti Rusiji.
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov pa je v Moskvi v pogovoru z namestnikom ameriškega zunanjega ministra Stephenom Biegunom (s katerim se je dan prej v Vilni srečala Tihanovska) izjavil: »Ne sme biti pritiskov na Belorusijo, ne političnih ne z grožnjo sankcij.« Te je EU že napovedala za okrog dvajset Lukašenkovih pajdašev, ki so odgovorni za goljufanje na volitvah in nasilje nad protestniki. EU noče popuščati Lukašenku, podpira belorusko opozicijo in poskuša Vladimirja Putina z dialogom prepričati, naj dovoli spremembo v Belorusiji in ponovne volitve. Vendar so obljube, da Belorusija, ko bo demokratična, ne bo zahtevala vstopa v EU in Nato, vprašljive. Belorusi za zdaj na protestih res ne mahajo z evropskimi zastavami, toda v demokraciji bi najbrž spremenili svoj odnos do evroatlantskih povezav pa tudi do Rusije, ko bi videli, da se na Poljskem in v Litvi živi bolje.
