Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) in ljubljanska univerza bosta danes podpisala pogodbo, s katero bo inštitut postal pridruženi član univerze. Gre za prvo tovrstno povezovanje med veliko raziskovalno in največjo univerzitetno ustanovo v državi.
Rektor ljubljanske univerze Igor Papič pravi, da pridružitev ne bo vplivala na samostojnost obeh inštitucij, saj bo vsaka administrativno in finančno ostala samostojna. Bo pa s povezovanjem raziskovalnih in pedagoških aktivnosti izboljšala njun skupni položaj ter znanstveno konkurenčnost. Direktor NIB Matjaž Kuntner dodaja, da bosta poslej raziskovalcem z univerze dostopna »najboljša raziskovalna infrastruktura in laboratorij NIB«, v nasprotni smeri pa bodo imeli znanstveniki z NIB bolj odprto pot v pedagoški proces.
Iskanje vzajemnosti
Pridružitev bo prinesla nekaj prednosti tudi v mednarodnem prostoru, ob prijavah na mednarodne raziskovalne razpise, saj bodo znanstvene reference obeh institucij lahko skupne. »Vendar izrazito boljšega položaja ne pričakujemo,« je stvaren Kuntner. »V slovenskem merilu smo sicer velik inštitut, a v mednarodnem merilu smo majhni. Če bi našemu trendu sledili tudi drugi veliki inštituti, bi se tudi mednarodni položaj univerze lahko precej izboljšal,« je prepričan Kuntner. Če bi se univerzi pridružili vsi štirje veliki raziskovalni inštituti, poleg biološkega še Institut Jožefa Stefana (IJS), Kemijski inštitut in znanstvenoraziskovalno središče SAZU (ZRC SAZU), bi denimo univerza (in z njo pridruženi inštituti) poskočila na šanghajski lestvici najboljših svetovnih univerz. Na tej lestvici se ljubljanska univerza letos, tako kot lani, uvršča med 500. in 600. mesto.
Ideja o pridruževanju velikih raziskovalnih inštitutov ljubljanski univerzi sicer visi v zraku že več let. Pred letom in pol so se direktorji ZRC SAZU, IJS in NIB ter rektor Papič tudi sešli na pogovoru o tej temi. Kot je mogoče razbrati iz naših pogovorov z udeleženci, pa je velike ugledne inštitucije težko formalno zbliževati zaradi različnih interesov, različnih pričakovanj, zaradi posameznikov na inštitutih, ki pridruževanju nasprotujejo, pa tudi zaradi neenakih razmerij moči. Direktor ZRC SAZU Oto Luthar nas je denimo opozoril, da univerza kot mnogo večja institucija velikokrat nastopa kot močnejša stran, ki pričakuje, da se ji bodo drugi prilagajali. »Z ljubljansko univerzo smo že tesno prepleteni, skoraj polovica raziskovalcev z ZRC SAZU tudi predava na fakultetah. Nastopamo kot partnerji, znanstveni članki se beležijo v sklopu skupnih projektov. A čutim, da univerza velikokrat nastopa s pozicije moči. Naš odnos ni ustrezno vzajemen. Za resno razpravo o pridruževanju bi potrebovali resen, poglobljen predlog in ne zgolj nedefinirano povabilo,« pravi Luthar. Pridružitev NIB univerzi pa se mu zdi vseeno zanimiva, saj se bo iz njunega sodelovanja pokazalo, kakšno bi lahko bilo združevanje tudi z drugimi inštituti.
Povezovanje med inštituti
Na Kemijskem inštitutu (KI) so do pridružitve še bolj zadržani. »Kemijski inštitut deluje odlično in se je v zadnjih petih letih uveljavil kot vrhunska znanstvenoraziskovalna organizacija v evropskem prostoru. Ves čas delovanja si močno prizadevamo za čim tesnejše sodelovanje z akademskimi organizacijami v Sloveniji in bližnji okolici, tudi z ljubljansko univerzo,« je povedal direktor Gregor Anderluh. »Leta 2017 smo z Univerzo v Ljubljani podpisali dogovor o dolgoročnem sodelovanju, zaradi dolgoletnega sodelovanja pa smo ji leta 2019 kot prvi podelili priznanje za sodelovanje pri raziskovalnem delu. Za odlično sodelovanje pridruženo članstvo torej ni potrebno,« je bil jasen. »V zadnjem času si bolj prizadevamo za tesnejše povezovanje inštitutov v okviru koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije,« je dodal.
Nujnost povezovanja med inštituti poudarja tudi vršilec dolžnosti direktorja IJS Jadran Lenarčič. Po drugi strani pa v formalnem pridruževanju univerzi ne vidi posebnih prednosti. »To vprašanje že trideset let prihaja v valovih, navadno ko se menja vodstvo ene od ustanov. Z ljubljansko univerzo imamo že petnajst let dogovor o zelo tesnem sodelovanju. To sodelovanje zelo podpiram, menim pa, da uspešnost sodelovanja ni vezana na pridruženo članstvo. V praksi vidimo, da je tam, kjer se hoče, sodelovanja na pretek, tam, kjer pa se noče, ga pa ni,« pravi Lenarčič.
