Te besede bom tokrat uporabil tudi jaz in, spoštovani bralci, res ne boste verjeli, koga pogrešam. Pogrešam Vilija, Vilija Kovačiča. To je tistega Vilija, ki je nenehno nekaj robantil praktično čez vse, kar se je naredilo v tej državi. Komentatorji na spletu so ga nenehno zmerjali s starim nergačem, kritikom in naštel bi lahko še cel kup nespodobnih besed. Nekatere grde besede pač ne sodijo k takšnim temam in ne osebam Vilijevega formata. Pogrešam ga namreč že od letošnjega marca. Tam nekje od časa, ko je prisegla tretja Janševa vlada. Takrat je verjetno odšel v ilegalo. Ali ta vlada res tako dobro dela, da Vili k njej nima nobenih pripomb, ali pa je posredi nekaj drugega. Kdo ve?
Verjetno bo prevladala druga varianta. Namreč, naš Vili Kovačič se je nenehno pritoževal, robantil, zbiral podpise za različne neuspele referendume, dajal pobude za odstranitev kipa Borisa Kidriča iz Parka Sveta Evrope v Ljubljani. Izpodbijal je izid lokalnih volitev v Ljubljani. Pravzaprav mi je težko vse naštevati in opisovati, ker je tega enostavno preveč, prostora za naštevanje pa premalo.
Moram iskreno priznati, da ko je ustanovil društvo Davkoplačevalci se ne damo, sem bil sprva nad programom društva kar navdušen. Namen društva je namreč opozarjanje na korupcijo. Poštenje pa je pri meni na prvem mestu. Vendar je moje navdušenje počasi in vztrajno plahnelo. Namenjeno je bilo, kolikor sem ugotovil pozneje, za čisto nagajanje in rušenje vsega, kar ni imelo duha po SDS. Težko me bo kdo prepričal, da nimam prav. Dokončno so moje simpatije do njegovega delovanja splahnele tistega dne, ko je v času Šarčeve vlade v DZ zagrozil glede drugega tira, da bo vplival tudi na italijanski strani in, povedano čisto po domače, po »partizansko«, izdal slovenske interese v tujini. Takrat se je odločno odzval tudi Marjan Šarec, ki je vodil slovensko vlado.
Zadnjega pol leta ga ni bilo pred kamerami kljub temu, da se je v tem času nabralo nešteto spornih zadev, ki jih je povzročila tretja Janševa vlada. Ne bom jih našteval, imam premalo prostora. Vilija smo vztrajno čakali in čakali, da se bo od kod pojavil in jim povedal, kar jim gre, celo udaril po mizi, da tako pač več ne gre naprej. Njega pa od nikoder. Naš Vili je dobesedno poniknil. Postal je naenkrat zadovoljen in srečen državljan. Nima več pripomb, nobenih potreb in groženj. Do kdaj?
Če me spomin ne vara, se je društvo Davkoplačevalci se ne damo precej ukvarjalo s preplačanim TEŠ 6, z morebitnim preplačilom drugega tira, zakonom o poroštvu in, ne boste verjeli, niti z eno besedo se še društvo in njegov predsednik Vili Kovačič nista oglasila glede 780-milijonske investicije v Slovensko vojsko. Torej, gre za 780 milijonov davkoplačevalskega denarja. Ne da samo domnevam, globoko sem prepričan, če bi ta sklep sprejela neka druga, bolj leva vlada, bi Vili Kovačič vlagal vse mogoče in nemogoče zahteve po referendumu, obtožbe, ovadbe in grozil bi z ustavnim in višjim sodiščem ter zbiral razne podpise in peticije.
Ampak moram oziroma želim pri omenjeni vsoti o investicijah v Slovensko vojsko poudariti, da spoštujem našo Slovensko vojsko, jo imam rad, da z njo kot veteran osamosvojitvene vojne za Slovenijo veliko sodelujem. V dno duše pa me je sram in me proti njej bolijo nenehne negativne ocene vrhovnega poveljnika. Vendar to je že druga zgodba.
Iz vsega napisanega lahko sprejmemo sklep, da našemu Viliju, Viliju Kovačiču, manjka načelnosti. Načelnost je verjetno prirojena vrlina, nenačelnost pa prihuljena lastnost pokvarjencev.
Srečko Križanec, Štore
