Sredi 15. stoletja so na Brezjah postavili cerkvico, posvečeno sv. Vidu. Leta 1900 so dozidali kapelico z imenom Marija Pomagaj. Zdaj je to cerkev (čeprav dvolastniška Vid - Marija), bolj znana kot bazilika Marije Pomagaj. Tudi znano sliko Marije na oltarju krasi naziv Marija Pomagaj. Ker Marija ni bila mučenica, Cerkev ne časti njenih zemeljskih ostankov. To tudi ni možno, saj je papež Pij XII. leta 1950 razglasil versko resnico: »Ko je brezmadežna Mati božja, večna Devica Marija, dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.« Res je, da so tudi pred to papeževo odločitvijo slavili odhod Marije s tega sveta, toda sedaj je to uradno. V pravoslavnih cerkvah imenujejo ta dogodek Marijino zaspanje, kar mi je bolj všeč – zaspiš in te ni več. Pri Marijinem vnebohodu vidim pravzaprav veliko protislovnost. Vsako leto namreč Marija odide v nebo. To pa bi bilo možno: a) če je več Marij in vsako leto ena odpotuje ali pa b) mora med vsakima dvema Marijinima vnebohodoma biti vsaj en Marijin zemljospust. Če bi jaz bil cerkveni poglavar, bi raje proslavljal njen zemljospust, saj bi tedaj bila ponovno z nami.

Opozoriti moram tistih 3000 vernikov, ki so se, kljub koroni, zbrali 15. avgusta na Brezjah, da so zaman pošiljali svoje molitve in prošnje Mariji, saj je ta že odšla s telesom in dušo v nebeško slavo. Dan prej bi še kaj zaleglo, ko je bila še med nami.

Posvetimo se brezjanskim slikam Marije. Predhodnica sedanje slike je doživela zanimivo dejanje – »kronanje«. Leta 1907 so se odločili, da Marija kot kraljica neba mora imeti zlato krono. Z dovoljenjem Vatikana so izdelavo krone zaupali zlatarju Ivanu Kregarju in 1. septembra 1907 je škof Jeglič v prisotnosti 111 duhovnikov in množice vernikov »kronal« oltarno sliko Marije. Od tedaj ima brezjanska slika Marije krono na glavi. Jezušček ne sme zaostajati za materjo, zato je kronico dobil tudi on.

Še nekaj besed o sedanji Marijini sliki na Brezjah. Slikar Leopold Layer je od očeta podedoval atelje v Kranju. Ker med prvo svetovno vojno s slikarsko dejavnostjo ni bilo ravno zaslužka, se je bistroumni Leopold domislil, da bo ponarejal denar. Žal, zadeva se ni posrečila in končal je v zaporu. Če ne prej, se vsaj v stiski človek spomni na boga. Leopold pa se je spomnil Marije, posebej Marije Pomagaj, in ji obljubil, da bo narisal njeno podobo za oltar, če ga reši iz ječe. Marija ga je res rešila iz ječe, no, reče se: »Marija je poplačala njegovo zaupanje.« In možakar je leta 1914 (?) izpolnil svojo obljubo. Marija je na njegovi sliki oblečena v nošo iz 18. stoletja, Jezušček je sicer brez oblačila, toda njegovo glavico krasi bleščeča krona.

Da bi med drugo svetovno vojno sliko zaščitili, so jo skrivaj prestavljali v druge kraje. Maja 1943 je z njo poromalo od Ljubljane do Rakovnika 25.000 vernikov. Pred sliko Marije so obljubili, »da se bodo varovali posebno tistih pregreh, ki izzivajo božjo šibo«. Nekatere med njimi, ki se niso držali svoje obljube, je po vojni res doletela božja šiba.

S sliko Marija Pomagaj je Leopold dosegel zemeljsko slavo, o nebeški dvomim. Narisal je tudi sv. Vida. Ta slika pa je popolnoma neznana. Do zdaj nisem slišal za njo, videl pa je tudi nisem. Stavim, da je sv. Vid narisan brez krone na glavi. Menim, da solastnika brezjanske bazilike nista enakovredna. Kdor prinaša več denarja, je deležen tudi večje slave. Ta »modrost« velja tudi za »steber moralne drže«, čeprav je avaritia (pohlep) eden od sedmih smrtnih grehov.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani