Omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je pridržano državnemu zboru (zakonodajalcu). Samo v primeru razglasitve izrednih oziroma vojnih razmer jih lahko omeji tudi vlada, te pa v Sloveniji v času epidemije niso bile razglašene. Odpoved oziroma omejevanje zdravstvene oskrbe, ki je ena od človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je tako možno le na podlagi zakona, ki ga sprejme državni zbor in ne vlada RS. Tak zakon pa v državnem zboru ni bil sprejet.
Zakon, ki v RS določa nalezljive bolezni in to področje zakonsko ureja, je Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Ta v 37. členu določa možne ukrepe vlade na področju zdravstvene dejavnosti v primeru nevarnosti hujše epidemije nalezljive bolezni. Ti ukrepi so po svoji naravi predvsem organizacijsko-tehnične narave, kot je na primer prepoved stavke zdravstvenih delavcev v času epidemije; dolžnost zdravstvenih delavcev, da zdravstveno dejavnost opravljajo v posebnih delovnih pogojih; dolžnost prepustitve poslovnih in drugih prostorov, opreme, zdravil in prevoznih sredstev za zdravstvene potrebe ter določitev posebnih nalog fizičnim in pravnim osebam, ki opravljajo zdravstveno dejavnost. Upoštevajoč navedeno menim, da ZNB vladi oziroma ministrstvu za zdravje ne daje pravne podlage za splošno prekinitev oziroma omejitve zdravstvene oskrbe v času epidemije, temveč le možnost začasne prerazporeditve zdravstvenih delavcev v zdravstveni dejavnosti oziroma odreditve izvajanja posebnih nalog izvajalcem zdravstvene dejavnosti z namenom preprečevanja in obvladovanja nalezljive bolezni za čas hujše epidemije.
Splošna omejitev zdravstvene oskrbe ima lahko številne negativne posledice za posameznike, ki takšno oskrbo potrebujejo (na primer za osebe s hujšimi zdravstvenimi težavami, osebe s potrebami po kontinuirani zdravstveni terapiji, osebe s potrebami po psihiatrični oskrbi in drugi) oziroma bi jo potrebovale tudi v času epidemije (na primer programi za zgodnje odkrivanje raka). V tem kontekstu pa je pomembno poudariti, da pravica do zdravstvenega varstva pomeni dolžnost države, da zagotavlja najvišjo možno raven duševnega in fizičnega zdravja, ki vključuje tudi lajšanje bolečin, ohranjanje doseženega standarda zdravja ter preprečevanje njegovega poslabšanja ipd. in ne le odsotnost fizične bolezni oziroma v trenutnih razmerah odsotnost okužbe s covidom-19.
Nekateri podzakonski akti, s katerimi se je prekinila oziroma omejila pravica do zdravstvenega varstva, so bili izdani v nasprotju z jasnimi določbami tretjega odstavka 37. člena ZNB, ki določa, da ukrepe iz prvega odstavka istega člena izda minister za zdravje. Nekateri kolegi iz stroke so me opozorili, da bi bilo mogoče dejstvo, da minister za zdravje ni nasprotoval sprejemu konkretnega podzakonskega akta, interpretirati na način, da je s tem podal ustrezno (tiho) soglasje. Takšna razlaga se mi zdi sporna, ker namenska ali sistemska razlaga zakona ne more biti v nasprotju s popolnoma nedvoumno jezikovno razlago zakona.
Kot problematično se mi kaže tudi dejstvo, da iz javno dostopnih informacij ni mogoče jasno oziroma nedvoumno ugotoviti, katera/-e pravica/-e naj bi se sploh varovala/-e z omejevanjem pravice do zdravstvenega varstva (ali gre tu za pravico do življenja, pravico do zdravstvenega varstva tretjega ipd.). Poseg v človekovo pravico in temeljno svoboščino je namreč dopusten le, če prestane tako imenovani test legitimnosti kot tudi test sorazmernosti. Test legitimnosti zahteva, da je cilj, ki ga zakonodajalec zahteva, stvarno upravičen cilj. Test sorazmernosti pa zahteva, da je omejitev določene človekove pravice in temeljne svoboščine za varstvo druge pravice nujna, primerna in sorazmerna v ožjem smislu (to pomeni, da je poseg v eno ustavno pravico zaradi varstva druge v sorazmerju s »težo« varovane ustavne pravice). Preprečevanje in obvladovanje nalezljive bolezni se zdi legitimen cilj, ki zadostuje testu legitimnosti. Testa sorazmernosti pa zaradi pomanjkanja javno dostopnih informacij ni bilo mogoče opraviti. Pri tem bi opozorila na stališče Varuha človekovih pravic RS z dne 28. 7. 2020, da »morajo biti ukrepi v demokratični družbi jasno obrazloženi in predstavljeni transparentno – tako glede epidemioloških in drugih strokovnih ocen, na podlagi katerih so sprejeti, kot glede pravnih posledic, ki lahko posameznike doletijo v primeru neupoštevanj«.
V zaključku bi želela poudariti dejstvo, da je morala vlada sprejeti pomembne odločitve pod časovnim pritiskom in v neznani/novi situaciji. Ne glede na navedeno pa to ne more biti razlog za spregled zakonodaje, ki naj bi urejala ravno takšne situacije. Zdaj je čas, da vlada RS in drugi deležniki analizirajo, kaj je bilo v prvi fazi epidemije covida-19 storjeno pravilno in kaj bi bilo možno popraviti ali dopolniti. Še posebej bi moralo slednje držati za primere, ko so ukrepi izvršilne oblasti posegli oziroma še posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine.
Petra Komel, diplomirana pravnica z magisterijem iz človekovih pravic na University College v Londonu, je zaposlena kot višja svetovalka pri Varuhu človekovih pravic RS.
Stališča, izražena v prispevku, ne izražajo tudi stališč institucije, pri kateri je avtorica zaposlena.
