»Ta vila, kjer danes gostimo ta visoki obisk, je nekdaj služila slovenski komunistični eliti, medtem ko smo bili drugi v zaporih komunističnega režima.«

Ker ni bilo doslej nobenega odziva na predsednikove trditve, bom poskušal razjasniti, kje je tukaj resnica in kje se skriva laž.

1. Takrat, ko je Vila Bled »služila« komunistični eliti, je v to isto komunistično elito spadal tudi spoštovani Janez Janša.

2. V času vladavine komunistične elite 1970–1990 so bili slovenski zapori zasedeni komaj 73-odstotno, zdaj, v demokratičnem večstrankarskem sistemu, pa pokajo po šivih in oblasti iščejo lokacije in sredstva za gradnjo novih.

3. Janez Janša ni sedel v zaporu v času vladavine komunističnih elit, temveč so ga poslali v zapor demokratično imenovani sodniki zaradi suma goljufij, podkupovanja in zlorabe položaja, ko je sedel na stolčku prvega ministra v vladi RS in je odgovarjal za milijonske posle pri nabavi vojaške opreme. Dejanja, ki niso bila nikoli ovržena in nikoli »dokazana«. Tudi če zanemarimo kazensko odgovornost, gospod Janša nikoli ne bo s sebe spral moralne, subjektivne in materialne krivde za polomijo ob nabavi osemkolesnikov.

4. Tudi tistega zapora, ki ga je Janša prestajal na Roški, ne gre pripisati komunistični eliti, ker ga je obsodilo vojaško sodišče bivše JLA. Že res, da so Janšo aretirali organi za notranje zadeve RS, vendar vsaj to lahko štejemo v dobro takratni vojaški policiji, da ni posegala v pristojnosti civilne policije. Že nekaj let pozneje je ta isti Janša v Depali vasi presegel vsa zakonska pooblastila in poslal vojaške organe aretirat civilno osebo. Pri tem so vojaški organi še grobo ravnali, poškodovali osebni avto in civilista, ki je bil v njem. Da ne bo pomote: to niso bili »svinčeni časi« komunistične elite, temveč časi večstrankarskega sistema, ko je bil Janez Janša demokratično izvoljen za obrambnega ministra in zaradi teh dogodkov tudi demokratično razrešen.

5. Če me spomin ne vara, Vila Bled nikoli ni služila domači komunistični eliti, temveč je bila namenjena sprejemu in bivanju tujih državnikov, kadar so prihajali na uradni obisk v Slovenijo.

Morda mi bo kdo očital, da sem nostalgik za »svinčenimi časi« in bivšo Jugoslavijo. Pa ni tako. Le to bi rad povedal, da mi niso všeč razni spreobrnjenci, konvertiti in drugi osebki, ki spadajo k »dvoživkam« (živalstvu se opravičujem). Sem pa že rajši nostalgik, kakor da bi v eni roki nosil hudiča, v drugi pa boga.

Andrej Bolčina, Poljane