Obenem so velika prizorišča zaprta oziroma so na voljo zgolj majhna. »Jah, drugega kot z neko pevko in kitaro se po kafičih ne vidim,« je pred dnevi prav na tak način razpredal profesionalec. Ali kot je dejal njegov kolega: »Prihajajo časi, ko bodo največji hodili igrat podoknice.« V glasbi je bila ekonomija vedno pomemben moment, produkcija majhnih zasedb pa stane manj.

Sam s kitaro

Slovensko akustično kantavtorsko izročilo je bogato. Nekateri najbolj ponarodeli pop napevi, na primer Siva pot, Na planini je živel, Stoj, Marija, Mrtva reka, Parada in še kaj, so prav tega izvora, ne glede na to, da je skladba morda priredba. Aleksander Mežek, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj, Tomaž Pengov, Marijan Smode, Adi Smolar, Iztok Mlakar so avtorji in izvajalci skladb, ki so najpogosteje v programu piknik »brenkačev«, kar pa verjetno ni naključje. Kajti že v osnovi so mišljene kot take. Da jih lahko izvede posameznik ob minimalni spremljavi. Andrej Šifrer: »Sam s kitaro. To je bila neka zapoved in bilo je na tisoče pesnikov, ki je to počelo. Etikete so lepili novinarji in ne glasbeniki. Kar je bil včasih šanson, je potem postalo kantavtorstvo. Akustična scena je bila podaljšek samostojnega pisanja pesmi oziroma kombinacije poet-pevec, kar je Arsen Dedić imenoval avtorska pesem, mi imamo izraz kantavtor. Če bi se Marko Brecelj pojavil deset let prej, bi spadal v šanson.«

Protestne pesmi pop značaja

Preval se je zgodil v ZDA, vendar pa niti ne v času vietnamske vojne, kot se večinoma meni. Ta je resda povzročila največji razmah in afirmacijo protestniških posameznikov s kitaro, vendar pa ima ameriško protestništvo, ki se je podobno kot kasneje naše obenem izrazito naslanjalo na ljudsko glasbo, predzgodovino. Prve protestne pesmi pop značaja so vezane na drugo svetovno vojno, kot bistvena zgodovinska oseba pa se ponuja ameriški folk pevec Pete Seeger.

Seeger je bil potomec ugledne akademske družine iz New Yorka. Njegov oče Charles je eden od ustanoviteljev etnomuzikologije kot vede, človek, ki je leta 1913 na univerzi Berkeley prvi v ZDA začel poučevati ta predmet, vendar pa so mu zaradi pacifističnih idej v času prve svetovne vojne profesuro vzeli, se je pa v profesorske vode vrnil po drugi svetovni vojni. Na primer Alan Lomax, ameriški etnomuzikolog, ki je svetovno slaven po svojih terenskih posnetkih (tudi prvih blues napevov), je svoje terensko delo izvajal prav pod okriljem Seegerjevega očeta, mladi Seeger pa je imel dostop do tega gradiva.

Ljudska glasba je bila del Seegerjevega odraščanja, sploh ga je pa »obrnilo«, ko je leta 1936, torej ogromnih 34 let pred prvo ploščo Boba Dylana, na poletnem taboru na podeželju prvič slišal v živo petstrunski bendžo. Po koncu srednje šole se je sicer vpisal na univerzo Harvard, vendar pa je študij opustil leta 1938. Bolj sta ga zanimala brenkanje ljudskih viž in politični aktivizem. Od leta 1936 oziroma od svojega 17. leta je bil Seeger član podmladka ameriških komunistov. Leta 1940 je prevladujoča interesa združil. Skupaj z Woodyjem Guthrijem, med drugim avtorjem globalno znanega napeva This Land Is Your Land, ter s še nekaj enako mislečimi je ustanovil zasedbo Almanac Brothers. Z njo je nastopal na sindikalnih zborovanjih, v podporo republikancem v španski državljanski vojni in podobno. Marca 1941 so izdali ploščo Songs for John Doe in prav ta velja za prvi protestniški album.

V skladbah so zavzemali pacifistično pozicijo na sledi mnenja, da je druga svetovna vojna zarota veleindustrialcev, da prek Hitlerja opravijo s Sovjetsko zvezo. Protestirali so proti vojaškemu vpoklicu v ZDA, prav tako proti podpisu pakta Ribbentrop-Stalin, zagovarjali pacifizem in izolacionizem. A razvoj dogodkov je projektu vzel legitimnost. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je založnik vse primerke plošč umaknil iz trgovine in jih uničil, ansambel se je leta 1942 razšel, Seeger pa je istega leta vstopil v vojsko, kjer je (bržkone po neki zvezi) deloval kot »specialist za zabavo«.

Oživitev folk glasbene scene

Ključno vlogo za sodobno kantavtorstvo je odigral po koncu vojne. Leta 1950 je ustanovil zasedbo Weavers, ki ji je istega leta uspelo zasloveti z Goodnight Irene, priredbo pesmi črnega bluesarja Leada Bellyja, ki je bil del Seegerjevega kroga glasbenikov in aktivistov. Čeprav so bili Weaversi v primerjavi z Almanaci politično manj neposredni in so se izogibali konfliktom, jih je tako kot večino Američanov, ki so bili kakor koli povezani s komunizmom, sredi petdesetih let doletela protikomunistična gonja senatorja McCarthyja. Weaversi niso mogli nastopati, Seeger se je pa iz godlje vendarle izvlekel relativno cel. V začetku šestdesetih je bil sicer obsojen na leto dni zapora, a je bila sodba razveljavljena, vmes pa je napisal svoja največja hita Where Have All the Flowers Gone, ki je doživel mnoge priredbe po vsem svetu, in Turn Turn Turn, ki je bolj kot v njegovi znan v izvedbi zasedbe Byrds. Obenem je pisal v specializiranih časopisih in se nasploh uveljavil kot ključni lik oživitve folk glasbene scene, kakršna je bila v začetku šestdesetih let. In to prav v Greenwich Villageu v New Yorku, kjer je Seeger živel. Oživitev »folka« se je zgodila po vsem zahodnem svetu, vključno s Slovenijo oziroma Jugoslavijo.

Zvone Tomac, dolgoletni glasbeni urednik na Radiu Slovenija in izrazit poznavalec pričujočih pojavov v naših krajih, pravi: »Kantavtorstvo je bilo alternativa osrednjemu svetu, kajti osrednji svet je bil orkestralen in podprt z vseh strani, tukaj pa so bili posamezniki. Pred pojavom kantavtorjev so obstajali ljudje, ki so pisali samo besedila, ljudje, ki so pisali samo glasbo, aranžerji, dirigenti in drugi udeleženci tega, kar poznamo kot revijsko oziroma slovensko popevko. A vsaj v Kranju, kjer je deloval Klub prijateljev glasbe, ki je bistveno zaslužen za vzpon akustične glasbe in kantavtorstva, so bili vplivi bolj angleški kot ameriški. Kajti angleški folk je bil tudi bistveno bolj pester od ameriškega.« Več o tem pa prihodnjič.