Kaj vse bi lahko drastično spremenili na bolje in koliko truda, skrbi in tudi življenj bi prihranili, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Vemo pa za vse pretekle napake in izgubljene priložnosti in poznamo tudi odgovorne za ta dejanja oziroma te situacije.

Tako kot vsi ne delamo samo dobro ali samo slabo (vsaj ne večinoma), je tudi v okviru države zelo pestra slika, ki pa naj bi jo vsakokratne volitve popravile oziroma izboljšale. In tukaj je ena glavnih zamer državi. Da ni sposobna urediti volilne zakonodaje na način, da bi volilci, torej državljani, imeli večji vpliv na sistemske in konkretne rešitve. Mislim na to, da bi morali zagotoviti oziroma uvesti obvezno volilno udeležbo na volitvah. Če imamo državljani pravice, imamo tudi obveznosti. Ampak ne samo posamezniki, ki smo, ali pač ne, malo bolj ali manj aktivni v spremljanju družbenega življenja, temveč tudi država, ki ji ta naša pasivnost očitno zelo ustreza.

Posamezniki v sistemu so se udobno življenjsko namestili in izkoristili svoje položaje. Marsikdo, tudi na primer kakšen poslanec, bo verjetno dočakal pokojnino, kar je seveda tudi lahko prav. Ampak malo manj prav je, da vsi skupaj nismo mogli v tridesetih letih zagotoviti dostojnega vpliva volilcev na bolj kvaliteten izbor poslancev, na oblikovanje pokrajin, na spoštovanje odločb ustavnega sodišča, na na primer sesuvanje izobraževalnega, obrambnega, zdravstvenega, pravosodnega, medijskega, okoljevarstvenega in številnih drugih sistemov ter področij. To, na kar opozarja spoštovani mag. Miroslav Gregorič, da nismo našli volje za rešitev odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov, kar gre v breme zanamcev, se morda zdi, da nima nobene povezave z volilnim zakonom. Pa vendarle kaže na to, da so se določeni posamezniki, skupine in stranke usidrali v državni upravi ter da se kot klopi zajedajo v telo in črpajo naš življenjski sok in ne želijo rešitev, ki so nujne in potrebne.

Isto seveda velja za vrsto konkretnih zadev. Od pijancev, ki se vozijo po cestah, do neodgovornih smrti, tudi otrok, v Soči, balonarske nesreče, padalskih in gorskih nesreč itd., kjer oziroma ko ni nihče odgovoren za nič. Namesto da bi v tednu ali dveh našli rešitev, ki je realna, nujna in potrebna, se že 30 let ali celo še več pogovarjamo/-jo o kvazirešitvah, ki zagotavljajo le državna delovna mesta raznim institutom, organom in uradom. Pa so, kot rečeno, rešitve na dlani. Že bežen pogled v tujino, na primer v skandinavske države, pokaže, da so rešitve realne in možne. Le odgovornost neodgovornih bi bilo treba nemudoma rešiti.

Pa absolutno ne s hojsanjem po policiji in težnjo po ponovni vzpostavitvi politične policije, za kar si s kadrovskimi in drugimi potezami prizadeva predsednik sedanje vlade. Prav tako ne s podrejanjem in razgradnjo občutljivih sistemov eni sami in zveličavni stranki SDS. Satelitov tukaj ne upoštevam, ker so že podrejeni.

Miloš Šonc, Grosuplje