Mladi levi so se vrnili v malce drugačni podobi kot običajno, ki pa vseeno ostaja prepoznavna in vsebinsko premišljena: če se je moral festival zaradi koronavirusnih omejitev odpovedati tradiciji (uradne) uvodne zabave in ga tudi niso odprli s kakšno »veliko« produkcijo, je namesto tega že v prvem dnevu ponudil vrsto manjših, razpršenih dogodkov za omejeno število obiskovalcev, ki so segali od performansa pa do instalacij in filma – in od katerih je vsak zase deloval kot neke vrste »mala otvoritev«, tako v vsebinskem kot tudi družabnem pogledu.

Kaj je to, kar nas določa?

Vsaj po uvodnih dogodkih je mogoče ugotoviti še, da festival ostaja zavezan predvsem premislekom o sobivanju v sodobni družbi, seveda skozi različne intimne in skupnostne perspektive. Precej oseben vhod v omenjeno tematiko je s svojo solo predstavo Daj še usta ponudil ameriški umetnik Davis Freeman. V nekakšni avtobiografski mešanici performansa in standupa, ki jo na trenutke začini še s kakšnim songom ali videoprojekcijami, se Freeman spominja okruškov svoje osebne zgodovine in preteklosti svoje družine; na grenko-sladek način, s ščepcem humorja pa tudi z občasno sentimentalnostjo odstira epizode iz življenja staršev in družinskih članov, se spominja nekdanjih prijateljev, razmišlja o minljivosti, medčloveških odnosih ter sledovih, ki ostanejo za ljudmi, tudi tistimi, ki jih morda nisi niti poznal, a jih kot prednike pač nosiš v sebi – celo takrat, ko se (kot v njegovem primeru) izkaže, da so bili vse tisto, proti čemur se morebiti boriš sam. S tem se Freeman dotakne vprašanja posameznikove identitete znotraj širših družbenih razmerij, a tudi nujnosti soočanja z bolečino, ki jo želi preseči.

V nekoliko drugačni obliki se na mrežo družbenih odnosov ozira umetniška instalacija Pometeno pod preprogo dunajskega kolektiva God’s Entertainment, ki obravnava ravno to, kar sporoča njen naslov – kaj je tisto, kar neka družba (v tem primeru seveda slovenska) poskuša odmisliti, pozabiti, skriti pred sabo in drugimi, skratka, pomesti pod »nacionalno« preprogo. Pri tem preproga ni le večplasten simbol ali metafora, temveč tudi povsem konkreten rekvizit, stkan posebej za to priložnost – v podobi slovenske zastave. Ta je ob začetku krajšega performansa, ki je uvedel odprtje razstave, v sredini še nosila zvezdo iz časov jugoslovanskega socializma, potem pa je sledila transformacija, ki je domiselno ponazorila politične ter družbene premike preteklih desetletij – člana kolektiva sta zvezdo odparala v več kot sto metrov dolgo rdečo volneno nit, na preprogo pa našila slovenski grb.

Izrazitejša vloga obiskovalcev

Zdaj je postalo mogoče pokukati pod njo: zastava preproga je obešena nekako nad višino kolen, pod njo pa se obiskovalec zapelje ležeč na vozičku za avtomehanike in prosto izbira, katerim od »prekritih« tematik se bo podrobneje posvetil; večinoma gre za vizualne materiale, fotografije in nekaj minut trajajoče videe, opremljene s kratkimi spremnimi besedili, ki se dotikajo potlačenih in prezrtih poglavij novejše slovenske zgodovine, pa tudi vprašanj o splošnem razumevanju in vsebini pojmov, kot sta domovina ali narod. Nekatere od potlačenih težav, na primer izbrisani in korupcija, so naslovljene precej neposredno, spet druge (recimo odnos do zgodovine) pa bolj v prispodobi in nemalokrat humorno, kot sta to na primer video z možakarjem, ki prenaša veliko jugoslovansko zastavo, njegov pes pa jo živahno grize in cefra, ali pa posnetek ljutomerskega spomenika Rudolfu Maistru, ki kljub nežnim dotikom in strastnim objemom ostaja hladno nepremičen in se niti malo ne zmeni za izkazano naklonjenost. Nevsakdanja postavitev dregne v neprijetne točke, toda njen učinek je v precejšnji meri odvisen tudi od tega, v kolikšni meri se je obiskovalec vanjo pripravljen zares poglobiti.

Nemara tudi zaradi omejevalnih ukrepov je na festivalu tokrat še kar nekaj projektov, ki temeljijo na dejavnem sodelovanju gledalca oziroma obiskovalca. Eden od takih je na primer participatorna »instalacija« Obrazi Evrope, ki jo je zasnoval stari znanec Mladih levov, hrvaški konceptualni umetnik Siniša Labrović. Gre za delo, ki s preprostimi sredstvi, igrivo, kot nekako mimogrede premišljuje korenine evropske identitete – in sicer prek več kot dvajsetih osebnosti, ki so zaznamovale novejšo evropsko zgodovino, pa naj gre za politike (Stalin, Tito ali pač Angela Merkel), mislece, znanstvenike, športnike ali umetnike (kot na primer igralka Ita Rina, ki je bila v nabor uvrščena prav za tokratno izvedbo), katerih portreti so odtisnjeni na papirnate nakupovalne vrečke. Obiskovalci si vrečko z izbranim likom poveznejo na glavo, začasno prevzamejo »vlogo« neke ikonične figure in jo postavijo v poljuben kontekst, kar (lahko) učinkuje kot svojevrsten družbeni komentar. Podobno igrivo deluje tudi instalacija SOS SMS – ta SMS-sporočila, ki jih pošiljajo obiskovalci, prevede v Morsejevo abecedo ter jih v podobi dimnih signalov posreduje na dimniku Stare elektrarne.