Uradne prepovedi sicer ni – v domu v Tamarju so mi zagotovili, da ni tako črno, da gredo po goste, ki peš poti ne zmorejo, s svojimi vozili... Lepo, a to je rešitev za silo. V Planici, kjer se cesta »konča«, na tabli prepovedi ni nikjer opaziti nobene telefonske številke, da bi lahko priklicali prevoznika, še manj pa je na njej najti vozni red takega prevoza. Če prav pomislimo, bi prevoz v Tamar le tako lahko funkcioniral, kajti...

V Planici se gostov tare. Na parkirišču je vedno najti tudi avtobus (ali dva). Od tistih, ki bi radi v dolino, pa tega fizično ne zmorejo, ni pričakovati, da bi begali okrog in iskali prevoznika, še posebej če ni jasno niti to, kje bi podatke o tem lahko dobili. Verjamem, da se najbolj vztrajni po nasvet obrnejo na infocenter planiškega kompleksa, a to je potem stvar osebne iznajdljivosti, tujcem pa skoraj nerešljiva uganka. Tako kar drži, da je dolina Tamar za starce, invalide in vse, ki fizično poti ne zmorejo, de facto zaprta. In to že dolgo vrsto let.

V Dnevnikovem Objektivu (14. avgusta) je bil objavljen pogovor s predsednikom PZS Jožetom Rovanom, ki je o reševanju problematike prometa v alpskih dolinah jasno povedal, da nobena ne bi smela biti zaprta, če ni možnosti javnega prevoza. Škoda, da novinar, ki je zastavljal vprašanja, za primer Tamarja ni vedel. Spet smo priča pišmeuhovski logiki, ki v naših logih veje vsepovsod in od vekomaj – da so stvari take, kot so, dobre (čeprav so slabe) vse dotlej, dokler se obnje nekdo ne obregne.

Ne razumem in ne morem dojeti, da Nordijski center Planica stanja, kakršno je, niti ne zazna. Ta bi namreč moral biti za celostno in celovito ponudbo pravzaprav še najbolj zainteresiran (da tega ne uredi, je že nasledek, rekel bi, ne preveč poslovne logike?). Ne razumem, da tega ne zna rešiti občina. Toliko govorimo o gostih, kaj vse jim je treba ponuditi in pokazati, po drugi strani pa kaže, da nihče na tistem koncu o težavi, ki zadeva predvsem obiskovalce, kaj dosti ne razmišlja.

Pred kratkim sem bil na Obirju. Do koče pod vrhom gore vodi 8 kilometrov dolga cesta, zaprta z zapornico. Ko v režo vržemo 6 evrskih kovancev (že nekaj kilometrov pred rampo naletimo na obvestila, da rampa deluje samo na kovance!), se ta odpre. Nobenega računa ne dobimo, le zagotovilo, da se bo rampa ob odhodu spet dvignila. Seveda je vgrajen števec. Ko je parkirišče na koncu ceste zasedeno, se rampa preprosto – ne odpre. Če vztrajamo, je treba počakati, da se parkirno mesto sprosti. Ne rečem, da je rešitev merodajna tudi za Tamar, hočem samo povedati, kako preprosto je take zagate rešiti. Če jih hočeš rešiti.

Izjava Jožeta Rovana o tem, da nobene alpske doline ne moremo zapreti, če prej ne uredimo prevoza vanjo, je logika zdravega razuma. Če jo izreče predsednik PZS, tudi nekaj velja, seveda če so jo tisti, ki bi težavo lahko rešili, pripravljeni slišati.

Zato sem ta zapis tudi nastavil; da poklicani mnenja predsednika PZS ne bi spregledali in njegovo preprosto, a jasno priporočilo, vzeli zares ter prelepo dolino Tamar končno odprli. Za vse.

Marko Tonkli, Ljubljana