Pokroviteljski kopitar

Epidemija koronavirusa je primerljiva z vojnimi razmerami, ko je v uporabi sanitetna taktika, v kateri se zdravnik odloča o razvrščanju bolnikov glede na stopnjo nujnosti. Za konec se prim. Fortuna izenači s kopitarjem, ki ima pravico soditi o čevljih. Kot bom prikazal v nadaljevanju, gre za vzorčen primer pokroviteljskega (paternalističnega) razmišljanja, ki nam še vedno v marsičem kroji zdravstveno usodo. Pokroviteljski zdravnik je najgloblje prepričan, da ima pravico in dolžnost v imenu bolnika sprejemati odločitve o njegovem zdravljenju, v zameno pričakuje njegovo popolno zaupanje in predanost. V takem pokroviteljskem odnosu ni nobene potrebe po informiranju bolnika, še manj po iskanju soglasja o poteh do ozdravitve.

Vsaj od leta 2008 dalje, ko je bil sprejet ZPacP, bi pokroviteljski način razmišljanja moral oditi v zgodovino. ZPacP je namreč prekinil z zdravniškim pokroviteljstvom in uzakonil partnerski odnos med zdravnikom in bolnikom. V tem zdravnik določa načine in poti do ozdravitve, bolnik pa ima pravico do informiranosti in do odločitve o teh poteh. Bolnik ima pravico, da sam odloča o svoji zdravstveni usodi, to ni več pokroviteljska dolžnost zdravnika. Vendar smo v praksi še zelo daleč od partnerskega odnosa, tako zaradi omalovaževanja ZPacP s strani pokroviteljskih zdravnikov kot tudi zaradi neozaveščenosti bolnikov, ki so poleg tega v odnosu do zdravnikov šibkejša stran. Informiranje bolnikov in pridobivanje njihovih soglasij je za pokroviteljskega zdravnika nepotrebno izgubljanje dragocenega časa, čisti formalizem, ki ga je najbolje preskočiti. Zato ne preseneča sporen sklep komisije za strokovno-etična vprašanja UKC Ljubljana, da svojcem ni treba podpisovati obrazcev o (ne)strinjanju s paliativno oskrbo, ki je utemeljen s pogostim izgovorom, da bi bilo podpisovanje samo nepotrebno vznemirjanje svojcev. Kakšen šok potem povzroči nepričakovana smrt bolnika, komisije ne zanima.

Je slovenski KZE res tako dober, da nadomešča in prekaša ZPacP? Prim. dr. Fortuna poskuša odvrniti pozornost z njegovih pomanjkljivosti s sklicem na drug dokument, na mednarodno ženevsko deklaracijo (ŽD), ki na prvem mestu navaja starost kot osebno okoliščino, ki se je ne sme diskriminirati. Zamolči pa, da medtem, ko tudi ZPacP enako prepoveduje diskriminiranje starosti, te prepovedi v KZE ni, čeprav gre za ZPacP pravno podrejen dokument! In kot je nedavno (Delo, 1. avgusta 2020) posredno priznal Matjaž Zwitter kot vodja skupine, ki je pripravljala sedanji KZE, starost v KZE manjka zavestno in namenoma, kar utemeljuje s primeri, ko starejši osebi ni mogoče nuditi enake usluge kot mlajši. Pri tem ne upošteva, da ne gre za dostopnost do vseh obstoječih pravic, temveč do tistih, ki so v skladu z bolnikovimi potrebami in jih javni sistem zagotavlja.

Izpustitev starosti v KZE je protizakonita »olajšava« ZPacP, ki so jo vpeljali pokroviteljski zdravniki. Če je starost bolnika dejavnik, ki vpliva na zdravniško odločitev, je namreč za zdravnika mnogo lažje, če mu svoje odločitve ni treba pojasnjevati, če lahko odloča pokroviteljsko in se mu ni treba v skladu z ZPacP pogovarjati z bolnikom ali celo iskati njegovo soglasje.

Pokroviteljsko razmerje med zdravnikom in bolnikom je preprosto in zelo učinkovito v razmerah, ko bolnik ni sposoben odločati o sebi in potrebuje takojšnjo pomoč. Vendar postane pokroviteljsko razmerje nevarno, ko se spremeni v sistem. To smo doživeli v razmerah epidemije koronavirusa, ko sta spodkopavanje ZPacP in starizem, ki ga omogoča KZE, ker ga ne prepoveduje, ustvarila idealne pogoje za kršenje človekovih pravic in dostojanstva bolnikov v domovih starejših občanov (DSO). Z začetnim izgovorom na paliativno zdravljenje so vse stanovalce v DSO (ne samo bolnike!) vnaprej razvrščali v skupine z različno dostopnostjo do možnosti bolnišničnega zdravljenja, kar se je dogajalo protizakonito, brez vednosti in soglasja stanovalcev ali njihovih svojcev ter brez pooblaščenega dostopa do osebnih podatkov v zdravniških kartonih. Posledica je bila rekordna smrtnost v DSO, ki je bila povezana s koronavirusom. Kaj in kako se je dogajalo v podrobnostih, lahko pokažejo samo preiskave posameznih smrtnih primerov, ki jih bodo prinesle kazenske ovadbe, o katerih smo lahko brali. In zbor stanovalcev DSO v Poljčanah je sprejel sklep, da zaupa samo svojemu domskemu zdravniku, ki bo poskrbel zanje, drugim zdravnikom pa vstopa v dom ne dovolijo več.

Pika na i je bila nato skupna stanovska izjava vodstev zdravniških organizacij, v kateri so potrdili strokovnost in pravilnost ravnanja ter se hkrati izgovorili na pomanjkanje časa in veliko število bolnikov, kar je bilo oboje očitno, še preden so se akcije sploh lotili, ter na težko dostopnost svojcev zaradi karantene. V razmerah, ko so se morali že osnovnošolci takoj naučiti komunicirati na daljavo, je izgovor visoko izobraženih zdravnikov povsem neverjeten. To je ravnanje, ki ga je prim. dr. Fortuna obrnjeno označil z naslovom »zakonito ni vedno prav«. Če trditev zasukamo nazaj, pove, da prav ni vedno zakonito. Kaj je prav, pa določajo pokroviteljski zdravniki v svojem KZE. Pravna država ob tem umre.

In ker prim. dr. Fortuna v razpravo vpleta tudi ŽD, opozarjam, da se sklicevanje na strokovnost, ob hkratnem kršenju človekovih pravic in dostojanstva bolnikov, močno približuje kršenju zadnje zapovedi ŽD, ki pravi, da »svojega medicinskega znanja niti pod prisilo ne bom uporabljal(a) za namene kršenja človekovih pravic in svoboščin«.

Da v razmerah epidemije zdravstvene kapacitete lahko postanejo problem, je razumljivo, toda samo pokroviteljsko razmišljanje je lahko prepričano, da partnerski pogovor z bolniki ni potreben, ker bodo zdravniki sami našli najboljše rešitve. Zakaj bolnikov ne bi vprašali, kakšna so njihova pričakovanja in želje ob koncu življenja? Svoj primer je ponudil Tine Hribar (Človekovo dostojanstvo, svetost življenja in pomoč pri umiranju, v: Robert Orfali, Smrt z dostojanstvom, 2020, založba Ciceron): »Če bo prišlo do tega, da bi moral dobiti respirator (z umetnim predihavanjem), ga že vnaprej zavračam. Tudi v primeru, če ne bom deležen evtanazije, zdravniške pomoči na poti do lahke smrti. Bi mi pa bilo že zdaj veliko lažje, če bi vedel, da mi bo ta pomoč zagotovljena.« S tem je opozoril, kako pomembna je za vsakogar zavest, da mu je vedno na voljo lahka smrt. Potem so vse druge odločitve mnogo lažje. A za kaj takega potrebujemo zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

V luči pokroviteljske vizije prim. dr. Fortune lahko najdemo tudi odgovor na vprašanje, ki je obviselo v zraku pred dvema letoma, ko so vodstva zdravniških organizacij deklarativno zavrnila možnost zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakon namreč nadgrajuje ZPacP, vnaša red v kaos, ki ga povzročajo pokroviteljski zdravniki s spodkopavanjem ZPacP, saj odgovornost za lastno življenje in pravico razpolaganja z njim v celoti prenaša na bolnika, zdravnika pa spreminja v partnerskega pomočnika. Lahko si predstavljamo, da je to nesprejemljivo oženje pristojnosti za vsakogar, ki je prepričan, da ima pokroviteljsko dolžnost in pravico odločati o drugih. In da gre za polaganje računa nekomu, ki ga nima za enakovrednega. Zato priznam, da si ne želim vojnih epidemioloških razmer, v katerih bi o mojem življenju odločal pokroviteljski zdravnik, ki se požvižga na zakonodajo, ker je prepričan, da je prav on tisti, ki najbolje ve, kaj je dobro zame, in ne prenese pri tem nobene omejitve ter upošteva samo dvomljivi KZE. Absurdnost misli o večvrednosti KZE si lahko ponazorimo s prav tako absurdno trditvijo, da ne potrebujemo kazenskega zakonika, ampak naj vse ureja policija v skladu s svojim kodeksom policijske etike, saj raznolikosti kriminalnih dejanj zakonik ne more v celoti predvideti.

Prav pri vprašanju konca življenja so si pokroviteljski zdravniki celo sami zvezali roke, ko so v 29. člen KZE zapisali, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Zato prim. dr. Fortuna piše o stiski, ki jo doživlja, ko ga bolnik prosi, naj mu pomaga do lahke smrti. Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi zdravnike te stiske odrešil, bolnikom pa olajšal odločanje o zaključku življenjske poti.