Gibanje je sčasoma pridobivalo vse več pristašev, kot dober vir zaslužka in sredstvo za privabljanje turistov so ga v času Jugoslavije »zavohali« na Hrvaškem. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so odprli kar 33 naturistično-nudističnih središč, od tega veliko kampov. Prvi naturistični raj so pri naših sosedih sicer odprli že leta 1934 na Rajski plaži na otoku Rabu. Odzivi na novost, ki je trčila ob premagovanje privzgojenega občutka sramu in morale, so bili po svetu različni. Pristaši gibanja so naleteli tako na odobravanje kot na ostra nasprotovanja. Nagcem so v nekaterih državah grozile hude denarne in zaporne kazni. Toda kopanje povsem brez oblačil niti ni takšna novost, kot so razglašali v začetku preteklega stoletja. Parižani in Parižanke so se denimo v Seni in Roni popolnoma nagi in na skupnih kopališčih kopali vse do začetka 16. stoletja, ne da bi jih kdo pri tem oviral ali preganjal. Dve stoletji pozneje so nagci zasedali tudi dele obrežja Ljubljanice v kranjski prestolnici, zaradi česar je ljubljanska mestna oblast konec 18. stoletja odredila splošno prepoved kopanja v tej reki.
Francoske oblasti proti nudistom
Na plažah Ažurne obale so pričeli protinudistično ofenzivo. Oblasti, zaskrbljene zaradi tega, ker se je začel nudizem širiti tudi izven predelov, ki so za to določeni, so sklenile, da bodo nadzorstvo poostrile. Središče protinudističnih skupin, ki razpolagajo tudi s helikopterji, je v Saint Tropezu. Tudi tednik »France Dimanche« se je pridružil napadom proti nudistom. Helikopter tega lista je na plažo v Pampelloni, kjer ne manjka »tajnih« nudistov, trosil letake z besedilom: »Nudisti! Vaše mesto ni na tej plaži, ki je namenjena družinam. Na razpolago imate posebne predele za nudiste. Pojdite tja!«
Zasavski tednik, 23. avgusta 1962
Nagci
Ker niso spoštovali občinskega odloka o gibanju nudistov, je patrulja pomorske milice iz Pulja prijavila tri za nagoto najbolj zavzete turiste iz Zahodne Nemčije sodniku za prekrške rovinjske občine.
Tuji turisti, ki se sončijo na legalno nagi obali na Crvenem otoku pri Rovinju, so namreč pri iskanju še toplejšega sonca zavzeli tudi sosednji otok Sturago, ki je namenjen kopanju vsaj delno oblečenih ljudi. V bitki za peščeno obalo so zmagali nagci. Ker tudi peto posredovanje pomorske milice, ki je skušala uvesti na oblečeni plaži prejšnje stanje, ni pomagalo, so morali morski možje postave prijaviti sodniku tri najbolj razborite Nemce, ki se bodo pred pravico seveda zagovarjali oblečeni.
Delo, 20. avgusta 1969
Papež obsodil nudizem
Papež Pavel VI. je ostro ožigosal in obsodil nudizem kot eno »glavnih družbenih epidemij, ki napravljajo življenje tako nizkotno in žalostno«.
»Vidimo, da danes prevladuje poskus, da bi napravili iz telesa prvenstveni princip življenja, in prav te dni so prišli do očitnega in nemoralnega poveličevanja nudizma, erotizma in panseksualizma. Tako se človek-žival vedno bolj in brezmejno degradira. Zakaj bi se potem čudili, če zmagujejo v življenju uživanje, egoizem, zločinstvo in mamila,« je rekel papež v nagovoru romarjem.
Hkrati pa je papež izrazil upanje, da bosta v mladini zmagala čut za dostojanstvo in čistost in da bodo mladi zavrnili hinavščino, ki govori o osvoboditvi od takoimenovanega tabuja dostojnosti in poštenosti navad. Po papeževem prepričanju je namreč nova generacija dovzetna za krščansko mišljenje, ki hoče, da se telo podvrže duši in to ne brez asketičnega napora. »Zato bo mladi rod nedvomno znal zavrniti kvarjenje morale, ki poplavlja ves svet,« je rekel papež.
Ta papeževa obsodba nudizma je sledila kot odgovor na neokusno poslanico angleške kraljice, s katero je ta pozdravila nekak »kongres« nudistov v Angliji, najbrž iz želje po »popularnosti«.
Novi list, 3. septembra 1970
Žandar je šel mimo povsem golega dekleta
Poletna sezona je mimo in sedaj lahko mirno ugotovimo, da je bilo letos poletja malo. (…) Pariški list je napisal:
»Ne smejte se. To je resna stvar, morda celo važna. Označuje precejšen preobrat v zgodovini francoskih navad. Zgodilo se je to letos poleti v Saint-Tropezu. Na kopališču Pampelonne, nekaj desetin metrov od kraja, ki je že nekaj let rezerviran za nudiste, je neka ženska snela nedrček, nato tudi hlače. Žandar je šel mimo, jo pogledal, vendar ji ni rekel niti besede.
Še lansko leto bi ji bil vljudno rekel: »Gospa, prosim, oblecite se«. Morda bi jo bil lani tudi prijavil zaradi »napada na čut sramu« in zaradi »kršenja lepih navad«, kot dobesedno pravi ustrezni zakon. Toda lepi običaji in čut sramu, vse to je v letu 1972 nekaj povsem drugega, kar se je pod temi pojmi podrazumevalo nekoč, morda še pred nedavnim. (…)
Sledili so tudi procesi. Morda bi se bilo kaj takega zgodilo tudi letos v Franciji, konkretno v Saint-Tropezu, kjer se je izven nudističnega kopališča kopalo na stotine, na tisoče povsem golih žensk in moških. Toda žandarmerijska postaja ni reagirala. In vendar je Francija katoliška dežela, dedič morale 19. stoletja, ko je cerkveni dostojanstvenik Bouvier zapisal: »Smrtni greh je, če ženska odkrije prsi ali dopušča, da bi bile vidne zaradi preveč prozorne tkanine, kajti kazanje prsi je navajanje k pregrešnosti«.
Francozi so se gornjega načela dolgo držali, več ali manj do letošnjega leta. In ko so tokrat vprašali policaje, zakaj ne reagirajo, so ti odgovorili, da ne utegnejo, ker da imajo preveč dela z velikim prometom, z izredno gnečo. (…)«
Primorski dnevnik, 29. septembra 1972
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib