Epidemiološka karantena se odreja na podlagi zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), in sicer zdravim osebam, ki so bile, ali za katere se sumi, da so bile, v stiku z nekom, ki je zbolel za covidom-19, v času njegove kužnosti. To je vrsta karantene, v katero pošljejo sošolce obolelega otroka ali sodelavce obolelega oskrbovalca doma za ostarele. Tudi ta ukrep je pravno problematičen, a danes o njem ne bom pisal.
Mejna karantena – ki me je doletela – je urejena v vladnem odloku o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni covida-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije, objavljenem v Uradnem listu št. 100/20. Ne bi imelo smisla, če bi si poskušali zapomniti njegovo ime; pred njim so že bili podobni odloki in tudi po njem verjetno bodo (morda v času, ko to berete, že velja nov odlok). Bistvena je vsebina instituta mejne karantene, ki se že dlje časa ni bistveno spremenila. Odločbo vam praviloma vroči policist na mejnem prehodu, ko se vrnete v Slovenijo iz države, ki ni na zelenem seznamu epidemiološko varnih držav. Od pravila »zgolj za zeleni seznam ni karantene« obstaja izjema. Če ste slovenski državljan ali tujec s prebivališčem v Sloveniji in prihajate iz države na rumenem seznamu, ki je članica EU ali schengena (kot je Hrvaška), se boste karanteni izognili. Če pa prihajate iz rumene države, ki ni članica EU ali schengena, greste v karanteno. Takšno razlikovanje epidemiološkega ukrepa glede na umeščenost države v mednarodne povezave je seveda neumno in diskriminatorno.
No, če prihajate iz ene od držav na rdečem seznamu (na katerem je bil v času mojega prihoda skoraj celoten Balkan), načeloma greste v vsakem primeru v karanteno, razen če ne padete med eno od izjem iz 10. člena odloka.
V izjemah ni nič človeškega
Sistem mejne karantene, kakor ga je zaradi preprečitve širjenja covida-19 uvedla Slovenija, je precej trd in neizprosen. Izrazito neprijeten je vtis, da bi vlada naredila skoraj vse, da ji volilcev (predvsem pa pripadnikov slovenske elite z vilami na Hvaru) ne bi bilo treba razbesneti z uvedbo karantene za prišleke iz Hrvaške. Čeprav je bila denimo v zadnjem času menda tretjina vseh okužb vnesenih iz sosednje države, ki bi, če bi testirala toliko, kot na primer Srbija, zagotovo izpolnjevala pogoje za rdeči seznam (članek je bil oddan pred četrtkovo sejo vlade). Da ne bo pomote: v tem članku nasprotujem obvezni mejni karanteni ne glede na državo, iz katere kdo prihaja v Slovenijo. A tisti, ki so letovali na Hrvaškem, so bili dolgo brez razumnega razloga ugodneje obravnavani v primerjavi s potniki, ki so bili južneje na Balkanu. Na našem rdečem seznamu trenutno tudi ni številnih držav EU, ki presegajo kriterij 40 okužb na 100.00 prebivalcev v dveh tednih (Malta, Nizozemska, Francija). Mejna karantena naj bi bila medicinsko – ne politično – utemeljen institut.
Medtem vladi delavcem iz Srbije, Bosne, Makedonije, Črne gore in Kosova (in nasploh vsem, ki imamo osebne in druge vezi s temi državami) ni bilo težko z obvezno karanteno ob vrnitvi efektivno onemogočiti, da bi obiskovali sorodnike, skrbeli za premoženjske zadeve in nasploh vzdrževali vezi s svojim »domicilom«. Ker je za zdaj sprejeta razlaga, da je nezmožnost prihoda na delo zaradi karantene kot posledice zavestnega odhoda v državo na rdečem seznamu lahko razlog za odpoved delovnega razmerja, veliko delavcev iz balkanskih držav že mesece ne more priti v stik z družino v domačem kraju. Jelko Kacin je že javno opozoril, da bodo brez milosti v karanteno, če bo treba, poslani tudi otroci, ki bi obiskali dedka in babico na Balkanu. Ne glede na to, da bodo zato zamudili začetek šolskega leta.
Seveda, v 10. členu odlok vsebuje celo vrsto mogočih izjem od obvezne karantene. Vendar lahko vlada te izjeme po svoji presoji, v celoti ali deloma, ukine za države na rdečem seznamu. Tudi sicer so te izjeme namenjene predvsem interesom gospodarstva in politike. V njih ni veliko človeškega. Dokaj ugodne so za delovne migrante, prevoznike, diplomate, lastnike zemljišč v obmejnem območju, v tujino napotene vojake in policiste… Ko pa gre za svobodo pretoka ljudi čez državno mejo iz razlogov humanosti ter varstva osebnosti in družinskega življenja, je zgodba drugačna. V trenutku pisanja tega članka se iz države na rdečem seznamu v Slovenijo nikakor ni bilo mogoče vrniti brez karantene, tudi če ste to državo na primer obiskali zaradi obiska družinskih članov, stikov z otrokom, pomembnih osebnih opravkov ali celo pogreba bližnjega sorodnika. Nič ne pomaga, če bi v Slovenijo vstopajoči želel neokuženost izkazati s testom za covid-19, celo samoplačniškim. Te alternative karanteni Slovenija – v nasprotju z Avstrijo, Nemčijo, Francijo in Italijo – ne želi omogočiti.
Tak, po moji oceni tudi z nacionalnim šovinizmom motiviran pristop se utegne Sloveniji maščevati. Kot da se naša država ne želi ničesar naučiti iz bolečih porazov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice prav v teh »ex YU« zadevah (izbrisani, varčevalci Ljubljanske banke…).
Ker pa nisem zgolj nezadovoljen hišni pripornik, pač pa tudi pravnik, me zanima tudi ustavnopravna plat odrejanja mejnih karanten z odloki vlade. Svoja stališča nameravam sicer preizkusiti pred upravnim sodiščem, kjer bom izpodbijal svojo odločbo o karanteni, a tematika se mi zdi izrazito širše zanimiva za medijsko občinstvo v Sloveniji. Seveda bi na tem mestu poljudno izpostavil le nekaj glavnih pravnih vprašanj.
Karantena ni le omejitev gibanja, kot tedaj, ko nam na primer omejijo gibanje po javnih površinah. Je več kot to in huje kot to: ker se izvršuje z omejitvijo nahajanja osebe na tesno zamejene prostore doma (hiše, stanovanja) ali kakšne kolektivne nastanitve (hotel, delavski dom), gre za odvzem osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije.
Najbolj množično jemanje svobode
V zgodovini demokratične Slovenije še ni bilo tako množičnega jemanja osebne svobode, kot je karantena zaradi covida-19. STA je 7. avgusta poročala, da je bilo od začetka julija v Sloveniji izdanih približno 14.800 karantenskih odločb, od tega daleč največ mejnih karanten (13.600). Za primerjavo naj navedem, da je letos Dnevnik poročal, da je bilo lani v slovenskih zaporih v povprečju na dan zaprtih 1435 zapornikov in pripornikov.
Mejna karantena zaradi prihoda iz »tvegane« države ima temelj zgolj v podzakonskem predpisu, to je odloku vlade. Zakonodaja (predvsem ZNB) omenja zgolj epidemiološko karanteno zaradi stika s konkretno identificirano okuženo osebo, ki je povsem drug institut. In tu se pokaže velika ustavnopravna težava, saj 19. člen ustave, kakor ga ustaljeno razlaga tudi ustavno sodišče, določa, da se sme prostost omejiti samo v primerih, ki so izrecno določeni z zakonom(!), in po postopku, ki ga, upoštevaje ustavnoprocesna jamstva, določa zakon(!). Mejna karantena pa sploh ni urejena v zakonu, pač pa (vsebinsko v celoti) v podzakonskem aktu. Vlada sicer trdi, da ima odlok o mejni karanteni podlago v prvi točki prvega odstavka 39. člena ZNB, ki ji daje pravico »določiti pogoje za prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo«. Vendar 19. člen ustave ne dopušča, da bi zakon delegiral pooblastilo določiti pogoje za odvzem prostosti na podzakonski odlok. Na podlagi te zakonske določbe lahko vlada sprejme milejše ukrepe, ne ukrepa, s katerim posega v osebno svobodo.
Hude protiustavnosti obstajajo tudi na področju sodnega varstva, saj je odločbo o štirinajstdnevni karanteni mogoče izpodbijati le z navadno tožbo v upravnem sporu, ki niti ni prednostna. Čeprav lahko upravno sodišče določi kratek rok za odgovor države na tožbo, je dejstvo, da bo ob sedanji ureditvi v praksi težko spoštovana zapoved ustavnega sodišča (U-I-18/93), da lahko izvršilna oblast izvede le trenuten odvzem prostosti (aretacijo), takoj oziroma v kratkem času za tem (na primer v 48 urah) pa mora o dopustnosti odvzema prostosti odločiti sodišče.
Mejna karantena je ustavno sporna še po vsebinski plati. Posegi v človekove pravice so med drugim dopustni le, če sledijo ustavno dopustnemu cilju v javnem interesu. Boj proti širjenju covida-19 to vsekakor je. Vendar so ustavno dopustni nadalje le, če so nujni in sorazmerni. To pomeni, da ni na voljo blažjega, enako učinkovitega ukrepa in da koristi od posega pretehtajo nad škodo, povzročeno s posegom.
Pretirani ukrepi
Dva tedna trajajoča mejna karantena nikakor ni nujna, kar kaže tudi primer Avstrije, kjer je karantena za prišleke s tveganih območij le desetdnevna, predvsem pa se ji je mogoče izogniti s predložitvijo negativnega testa za covid-19, ob prihodu na mejo starega največ 72 ur, ali s testiranjem v državi v 48 urah po prihodu na mejo. Tudi Slovenija bi morala ljudem, prihajajočim iz držav z rdečega seznama, ponuditi izbiro med karanteno in samoplačniškim testiranjem po stroškovni ceni. Čeprav test ni stoodstotno zanesljiv, se je treba zavedati, da je iz ustavnega vidika dovolj, da je približno tako zanesljiv, kot je karantena (ki tudi ni stoodstotno zanesljiva, ker jo neki odstotek ljudi vedno krši, poleg tega lahko osebe v karanteni okužijo svojce iz istega gospodinjstva). Mejni karanteni manjka tudi sorazmernost s koristmi, ki jih prinaša. Tu je pomembno, da je povsem pretirano za dva tedna zapirati ljudi na podlagi nekih skrajno posplošenih indicev za sum okužbe s covidom-19 (že zgolj zato, ker vstopajo v Slovenijo iz bolj tveganih držav). To spominja na preventivno zapiranje ljudi, ki jih je policija srečala nekje v okolici kaznivega dejanja. Tako radikalen poseg, kot je dvotedenska karantena, bi bil ožje sorazmeren le, če bi bil sum na okuženost konkretiziran in utemeljen z (vsaj) verjetnostjo stika s konkretno identificirano bolno osebo.
V neskladju z 21. členom ustave, ki zapoveduje, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva med odvzemom prostosti, je, da vlada nikjer ni pravno uredila oskrbe z življenjskimi potrebščinami za ljudi, zaprte v karanteno, in je to v celoti prepuščeno njihovi socialni mreži.
Navsezadnje je problematična tudi diskriminacija, ki se pojavlja v praksi. Iz medijskih objav izhaja, da zdravnikom in medicinskim sestram, ki bi po črki zakona morali biti v karanteni, ker so bili v stiku z okuženim kolegom, odločb o karanteni ne izdajo. Namesto tega jih pošljejo v neformalno enotedensko »samoizolacijo« na domu, v kombinaciji s testiranjem na začetku in koncu tega obdobja.
Kako pa je s sankcijami oziroma ukrepanjem države zaradi kršitve mejne karantene? Če drži moja teza, da je mejna karantena protiustavna, seveda logično tudi noben ukrep države proti njenim kršiteljem dejansko nima podlage. To bitko bo žal treba izbojevati na sodiščih. Odločbe o karanteni je treba izpodbijati v upravnem sporu; če postanejo pravnomočne, seveda zavezujejo kljub vsebinski nepravilnosti. Država bo najbrž zagovarjala stališče, da je z mejno karanteno vse v redu, in bo proti neubogljivcem uporabila zastrašujoč pravni instrumentarij iz ZNB in nekaterih antikoronskih zakonov, ki sega od okrepljenih pooblastil policistov za izsleditev kršiteljev do izreka globe za prekršek v višini do 4000 evrov zaradi »ravnanja v nasprotju s prvim odstavkom 39. člena ZNB« (čeprav sem zgoraj pojasnil, da ta zakonska določba nikakor ne more biti podlaga za odloke, ki jemljejo osebno svobodo).
Čeprav je covid-19 treba jemati resno, se ne sme izgubiti perspektiva dosedanje globalno nič kaj pretresljivo grozne bilance te bolezni. Kot navaja John Ioannidis, ugleden epidemiolog s Stanforda, v svoji obsežni metaštudiji, kjer je zbral podatke z 32 lokacij, je mediana smrtnosti z vseh lokacij 0,27 odstotka vseh okuženih oziroma 0, 90 odstotka, če upoštevajo le najbolj prizadete lokacije. Do katastrofe pride le ob vdoru okužbe v domove za ostarele in na bolnišnične oddelke ali v drugačne koncentracije posebej ranljivih oseb, na kar bi se morali osredinjati represivni ukrepi, ne pa da se pobesnelo zapira v karantene zdrave ljudi, ki so si drznili obiskati svojce v »napačni« državi. Več Ioannidisa in manj Alojza Ihana bi Sloveniji dobro delo.
Menim, da se Slovenija z nadaljnjim vzdrževanjem sedanjega brutalnega režima mejne karantene izpostavlja poplavi tožb pred upravnim sodiščem.
