Reportaža iz Premogovnika Velenje: Usoda vse bolj osovražene industrije
Ozki snopi svetlobe naglavnih svetilk so rezali trdo temo in osvetljevali vse bolj goste prašne delce, ki so lebdeli v ozračju in se premikali s tokom zraka. Lepili so se na kožo ter skozi reže med kožo in zaščitnimi očali silili v oči, v ušesa, nos in usta. V takem okolju celo žvečilni tobak deluje blagodejno, pravijo, ker spodbuja nastajanje sline in izločanje tega črnega prahu iz grla in ust.
Jutranja izmena se je z dvigalom, ki služi za prevoz ljudi, opreme in materiala, skratka vsega, kar se znajde v premogovniku, iz globine 360 metrov pod površjem, pravkar vrnila z dela. V dvigalu svetilke snamejo s čelad in jih obesijo okrog vratu, da drug drugemu po poti ne svetijo v oči.
Ozračje je bilo soparno, a bolj kot vlago je bilo v zraku čutiti vseprisoten kiselkast vonj. Bojda se z leti zažre v človeka, ampak ne v njegovo kožo, lase ali oble...
Prepričan sem, da je vsak izmed nas že imel opravka z uličnimi glasbeniki; pravimi, ne tistimi netalentiranimi šarlatani, ki nekaznovano onesnažujejo...
Marija je črna. Jezus tudi. Prvi spomin nanju pa je bled. Moral sem biti star štiri ali pet let, ko me je nona iz Nebla v Brdih peljala v Staro Goro...
